Ozdravljenje gluhonemega

    Potem je spet odšel iz pokrajine Tira in skozi Sidon prišel h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice v stran, mu vtaknil prste v ušesa in se mu s slino dotaknil jezika, pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!«, to je »Odpri se!« In ušesa so se mu kar odprla in vez njegovega jezika se je razvezala in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega nikomur ne pravijo; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli in govorili: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govoré.«

Mr 7,31-37

GOSPOD NAS REŠUJE

    Recesija, ki ji ne vidimo konca, je marsikoga pahnila v obup, da je izgubil smisel svojega življenja. Še najbolj je to očitno pri tistih, ki so brez vere in nimajo nobenega upanja. Kdor se zanaša samo na svoja materialno premoženje, lahko res obupa, še posebej, ker so plače res uboge. Kdor pa jemlje materialne dobrine le kot nujne za preživetje in smisel svojega življenja gradi na tem, da bi bil pošten državljan in dober kristjan, ta ima pred seboj lepšo prihodnost, ki je molj časa ne more uničiti. Zato, bodimo skromni glede materialnih dobrin in čim bolj velikodušni v dobroti in ljubezni. Božja ljubezen do človeka je konkretna, zato lahko Bog človeka tudi telesno ozdravi. Čudeži ozdravljenja se niso dogajali le v času, ko je nastajalo Sveto pismo, temveč se dogajajo tudi danes. Zato moramo imeti kristjani čut za tiste, ki so ubogi in so v pomanjkanju. Tako posnemamo zgled učitelja Jezusa, ki mu nobena stiska ni tuja. Bog izbira uboge, da preizkusi naše krščanstvo in nam da priložnost, da lahko naredimo kaj dobrega.

    Prerok Izaija (35,4-7a) je govoril izvoljenemu ljudstvu: »Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! On prihaja, da vas reši!« Za Izraelov ostanek je bilo sporočilo polno upanja. Takšne spodbude smo potrebni tudi mi, ko pride stiska, ko so pred nami problemi, katerih rešitev ne vidimo. Bog je tik ob nas, a tega ne opazimo. Bog vedno rešuje. Kot pravi prerok: »Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci voda.« Ne glede na naš položaj, daje Bog neštete milosti, ki kakor vrelci voda izvirajo povsod. Samo oči je treba odpreti, pa bomo videli številne milosti, ki so nam dane.

    Ljudje smo navadno pristranski: Raje se družimo s tistimi, ki imajo čim več pod palcem, revežev pa se izogibamo. Ljudi ocenjujemo po tem, kako so oblečeni in s kakšnim avtomobilom se pripeljejo. Na podlagi zunanje privlačnosti delamo razlike in zanemarjamo tiste, ki so lahko notranje zelo bogati in ne želijo ugajati s svojo zunanjostjo. Apostol Jakob v pismu (2,1-5) pravi: »Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva.« Najhujše je, da se izogibamo ubogih in revnih, ki nas najbolj potrebujejo. Zato: ne bodimo podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj svetijo, znotraj pa so samo kosti, ki razpadajo.

    Jezus je vedno svoje oznanjevanje potrjeval tudi z izrednimi dejanji. Obujal je mrtve in bolnim vračal zdravje, vendar ni hotel, da bi takšne stvari obešali na veliki zvon. Ni se toliko bal farizejev in pismoukov, ki so jim njegova dela šla v nos, ampak ga je bolj skrbelo, da ljudje ne bi svoje vere povezovali z izrednimi dejanji. Evangelist Marko (7,31-37) poroča, kako Jezus ozdravi gluhonemega. Jezus se poveže z Očetom, nato bolniku reče: »Efeta!«, kar pomeni 'odpri se'. Ta gluhonemi je poslej slišal in govoril. Ta čudež je močno vplival tako na tega, ki je bil gluhonem in kar na enkrat ozdravljen, kot tudi na tiste, ki so videli, kaj je Jezus storil. Konkretna Jezusova dejanja so potrjevala, da Jezus ni zgolj neki novi učitelj, ki jih takrat ni manjkalo, ampak resnični Božji Sin. Ko so ljudje videli ozdravljenja in čudeže, ki jih je Jezus delal, so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Bi lahko kaj takega rekli o nas? Smo pravi pričevalci za Božje kraljestvo in se ne ravnamo po liniji manjšega odpora? Niso pomembne toliko besede, kajti šele dela drugega prepričajo, da nam ali verjame ali pa naše ideje zavrže. Ker se pogosto raje odločimo za lažjo pot, tudi naše krščansko življenje izgublja pravi žar. Morda nam je večkrat težko kaj narediti za uboge, berače, brezpravne, vendar Jezus je posebej ljubil prav nje in jim pomagal, se družil z njimi, jim govoril o Bogu in njegovi ljubezni do slehernega človeka. Bog ne gleda na to, kako človek zgleda in kaj ima. Žal preveč pogosto zapademo logiki tega sveta, ki daje prednost močnim in tistim, ki imajo bogastvo. Revnih, beračev in pomoči potrebnih pa se tudi mnogi kristjani raje izogibajo. Tako krščanstvo je daleč od resničnega Jezusovega nauka. Jezus nas spodbuja in nam daje zgled kako živeti, da bomo vredni Božjega kraljestva. Ni dovolj, da nekaj na hitro zmolimo, potem pa se zaženemo v tekmo za »boljše življenje«, pri tem pa spregledamo tiste, ki so nam poslani na pot, da jim posvetimo delček svojega časa, jim prisluhnemo in pomagamo. Toda samo to nam omogoča našo duhovno rast in hojo za našim učiteljem Jezusom. Naj nam pri teh prizadevanjih pomaga Božja milost ter nam odpre oči in ušesa, da bomo videli in slišali klic ubogih.