Obsodba farizejskih izročil
In zbrali so se pri njem farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedó kar z nečistimi, se pravi neumitimi rokami. Farizeji namreč in sploh Judje ne jedó, če si prej s prgiščem vode ne umijejo rok, ker se držé izročila starih; tudi ko pridejo s trga, ne jedó, ako se ne umijejo. In še mnogo drugih stvari je, ki jih spolnjujejo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov. Farizeji in pismouki so ga torej vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedó kar z nečistimi rokami?« In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano:
‚To ljudstvo me časti z ustnicami,
a njih srce je daleč od mene:
toda njih čaščenje je prazno,
ker učijo človeške nauke in zapovedi.‘ Božjo zapoved zametujete in se držite človeškega izročila: (umivanje vrčev in čaš; in še mnogo drugega temu podobnega delate).«
In poklical je spet ljudstvo ter jim govoril: »Poslušajte me vsi in umejte! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, pač pa, kar prihaja iz človeka, to ga omadežuje. Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in človeka omadežujejo.«
Mr 7, 1-8.14-15.21-23
VERA VODI V DEJANJA
Božja beseda te nedelje govori o veri. Že Mojzes je prišel pred ljudi z Božjo zakonodajo in jih nagovoril: »Zdaj, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli!« Naročilo je bilo brezpogojno in Izraelci so ga sprejeli kot ponudbo, ki jim bo zagotovila v življenju srečo in blagostanje. Danes bi se marsikdo smejal temu sporočilu in trdil, da so bili Izraelci zelo naivni. Vendar lahko ugotovimo, da jim je spolnjevanje zapovedi prinašalo blagoslov in bogastvo. Ko govorimo o veri, moramo ločiti med pristno pripadnostjo Bogu in čustvom, ki so povezana z neko magijo in odbijajočo pobožnostjo. Nekdo je lahko v cerkvi na kolenih in ves objokan, a je vprašanje, kako živi svoje krščanstvo v vsakdanjem življenju. Treba je ločiti med tradicijo in pristno vero, ki ne beži pred odgovornostmi, ampak se vključuje v normalen utrip vsakdanjega življenja. Potrebno se je zavedati, da je vera brez del mrtva. Krščanstvo ni pravljica, kjer je vse lepo in romantično, ampak je sorazmerno težak stil življenja, ki od nas zahteva popolno zavzetost. Še posebej pomembno je, da upoštevamo in izpolnjujemo tisto, kar nam Bog naroča, ter delamo dobra dela. Dobra dela so edina stvar, ki jo bomo nesli s seboj v večnost, saj so le ta storjena iz ljubezni.
Peta Mojzesova knjiga (4,1-2.6-8) nam pove, da je Mojzes naročal zaupanemu mu ljudstvu: »Držite se zapovedi in jih izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev.« Bog nam je namreč dal zapovedi kot varno pot in ne kot pravila, ki bi omejevala našo srečo. Bog želi, da smo srečni in zadovoljni, ne v kratkih trenutkih, ampak na dolgi rok. Zato je treba Božjo voljo odkrivati in po njej živeti. Božje zapovedi se ne spreminjajo: nič jim ne smemo dodati in nič odvzeti. Pa vendar, dokler se držimo zapovedi po črki, lahko hitro pristanemo med farizeji. Treba je gledati na duha in na čisti namen, da bo naša krščanstvo zares pričevalno.
»Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave,« je pisal apostol Jakob v svojem prvem pismu (1,17-18.22-27). Torej vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od tistega, ki je zares popoln. Zato ne smemo tega, kar prejemamo kot dar, spreminjati in obračati po svoje. S krotkostjo je treba sprejemati besedo, ki ima moč, da nas lahko popolnoma spremeni. Doživetje obdarjenosti človeka vodi v zahvaljevanje in dobronamernost. Škoda, da se premalo potrudimo, da bi vsak dan odkrivali, kako nas posamezni družinski člani bogatijo s svojo dobroto in iskreno ljubeznijo.
Jezus v evangeliju po Marku (7, 1-8.14-15.21-23) spregovori o načinu čaščenja. Ravnati po izročilu prednikov je del tradicije in nadaljevanje zgodovine. Vendar ne smemo biti sužnji preživetih izročil in življenjskih modelov. Vsakdo mora dodati nekaj novega, svoj življenjski slog, da to, kar je mrtva črka in pravilo zakona, na novo zaživi in postane pristno pričevanje. Torej je potrebno naše delovanje v duhu izročila, vendar tako, da izročilo zaživi v našem življenju, da mu damo duha, ki osvobaja. »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene,« je bila Jezusova kritika farizejev. Danes je ta ista kritika namenjena nam. Jezus nas sprašuje, kdaj bomo spregledali in se nehali zavajati, da greha ni več. Kdor se ne počuti grešnika, ne potrebuje ne Boga ne sočloveka in v zelo kratkem času postane diktator. Tudi današnji kristjani nismo imuni na to, da molimo le z ustnicami, naše misli pa so bog ve kje. Res je, da Bog razume človeka in razume našo raztresenost, vendar želi, da se s srcem obračamo k njemu in iščemo pristen stik, ki omogoča dialog. V pristni molitvi se spočije naša duša in naše srce se napolni z radostjo in veseljem do življenja. Zato izpraznimo svoje srce vse navlake slabih misli, ki nas nagovarjajo k slabim dejanjem: pohlepu, hudobiji, zvijačam, razuzdanosti, nevoščljivosti, bogokletju, napuhu, nespameti … Le tako bo Bog imel prostor v našem srcu in nam pomagal, da bomo ljubeči in dejavni kristjani, pripravljeni za pomoč bližnjemu in dobra dela. To je dar, ki smo ga prejeli, zato ravnajmo z njim skrbno, da ga ne uničimo in zapravimo. V popolni povezanosti z Bogom lahko delamo čudovita dela, ki bodo spremenila svet. Svet pa lahko spremeni edino ljubezen in milost Boga, ki nam želi samo dobro. Sprejmimo ga in ga delimo vsem, ki so nam poslani na pot, po kateri hodimo skozi življenje.