Izročilo starih
Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:
To ljudstvo me časti z ustnicami,
a njihovo srce je daleč od mene.
Toda zaman mi izkazujejo čast,
ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.«
In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Mr 7,1-8.14-15.21-23
V SRCU SE ROJEVA
Božja beseda te nedelje nas spodbuja, da razlikujemo med resnično vero in versko navado. Verska navada ima sicer svoj pomen, vendar ne zadošča. Imeti moramo Duha vere, ki vključuje vse naše bitje v Božjo stvar. Ni dovolj, da gremo v cerkev iz navade in tam nekaj pomolimo prav tako iz navade. Ne trdim, da je to zelo narobe, ampak Bog mora ob tem prevevati vse naše misli, naša čustva, vse naše življenje in delovanje. Z drugimi besedami bomo lahko rekli, da moramo v srcu nositi Boga. On nas ima rad, zato nam je povedal, kako naj živimo, da bomo srečni, da se bomo izognili marsikateremu problemu, ki ga prinaša življenje.
V 5. Mojzesovi knjigi (4,1-2.6-8) Bog sporoča, da se držimo tega, kar nam naroča on. Zato naj se ohrani Božja beseda čista – takšna, kakršna nam je zaupana. Ničesar se ji ne sme odvzeti in ničesar dodati, kajti Bog ve, kaj je za človeka dobro. Zapovedi je dal iz ljubezni, zato jih spolnjujmo z ljubeznijo in jih vzemimo kot smerokaz k boljšemu življenju. Ravnanje po njih nas varuje pred pastmi, ki nas vodijo v nesrečo.
Apostol Jakob nas v svojem pismu (1,17-18.21b-22) spodbuja naj bomo uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Božja beseda ima moč, da nas spremeni, samo sprejeti jo moramo v svoje srce in se prepustiti njenemu delovanju. Če bomo pa samo poslušali, ničesar pa ohranili v svojem srcu, se ne bo zgodilo nič in počutili se bomo prevarane. Za to ni kriv Bog, ampak človek sam, ki ne zaupa Bogu in se mu ne prepusti, da bi v njem deloval.
O podobnih stvareh govori Jezus v evangeliju po Marku (7,8.14-15.21.23) ko ugotavlja dejstvo, da ga ljudstvo časti samo z ustnicami, srca pa so daleč od njega. Ta kritika gre danes tudi nam: Jezus nas sprašuje, kdaj bomo spregledali in se nehali zavajati, da greha ni več. Mnogi govorijo, da nimajo nobenega greha, saj se ne zavedajo, da ima greh mnogo obrazov – eden izmed njih je tudi zavajanje samega sebe, da to ali ono ni greh. Ne zavedamo pa se, da nismo izpolnili Jezusove besede, če nismo dobrega storili sočloveku, ki je potreboval našo pomoč. Kako naj bomo mirni v srcu, ko imamo vsega preveč, someščan pa nima za preživetje in trpi pomanjkanje. Jezus pravi, da je resnično pomembno, kaj je v človekovem srcu. Vse se začenja tam - tako dobro kot slabo. Če je v srcu ljubezen, potem bodo dejanja dobra. Ni najhujše, da smo grešniki, ampak, da si to nočemo priznati in spremeniti svoje naravnanosti.
Bog nam pomagaj, da bi spoznali, kaj je prav, in sprejeli Jezusa za svojega odrešenika. On nam kaže pravo smer, zato je hoja za njim prava odločitev. Odprimo mu svoje srce in dopustimo, da vpliva na naše misli in dejanja, saj bo tako v nas več ljubezni do sočloveka.