Besede večnega življenja

   Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.«

   Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«

Jn 6,60-69

ODLOČITEV JE NAŠA

   Kakor v zdravstvu tako tudi v duhovnosti marsikdo išče neko alternativo za bolj uspešno življenje. Za marsikoga je krščanstvo prezahtevno oziroma ga različne zlorabe in stranpoti posameznikov in skupin tako pretresejo, da se težko znajde. Nekateri se zato ob prvi krizi odpovejo krščanstvu in se oklenejo ateizma, mnogi se spustijo v eksperimentiranje z različnimi vzhodnimi duhovnostmi, kakšen pa se zapre v svoj mali svet in obupa. Jezus postavlja vsakemu izmed nas vprašanje: »Ali hočeš tudi ti oditi?« Lahko je biti pameten, ko si prav na višku svojih moči. Takrat lahko rečeš: »Nihče mi ne bo ukazoval!« Ko pridemo v pozno odraslo dobo in nas potipa kakšna bolezen, smo vendarle pripravljeni skloniti glavo in priznati: »Dolgo časa sem se motil!« Vsekakor so temeljne odločitve zelo pomembne, pa čeprav jih včasih ne razumemo. Gre za odločitve, ki so na dnevnem redu, nihče se jim ne more izogniti in včasih so skregane z razumom, ki išče le svoje koristi. Odločitev za skromnost in ponižnost sta gotovo dve odločitvi, ki jih egoistični razum ne sprejema. Verjetno je marsikomu težka tudi odločitev za pristno vero, ki vključuje življenje po Božjih zapovedih. O takšnem življenju po veri, predanosti Bogu in sočloveku, govori današnja Božja beseda. Samo Jezus ima besede večnega življenja, alternativa pa ponuja le kratkoročne rešitve, ki ne prinašajo popolne sreče, pač pa večinoma le zavaja ljudi in jih odvrača od vrelca življenja.

   »Izberite, komu hočete služiti …« poziva Jozue (24,1-2.15-18) Izraelove rodove. Jozue in njegova hiša so se odločili služiti Bogu. Komu hočeš služiti? Kdo je tvoj Bog? To so tudi danes temeljna vprašanja, ki zahtevajo odgovor. Po treznem premisleku bi se človek odločil za tistega, od katerega prihaja življenje, vsak dan pa naredimo, kljub nekim jasnim življenjskim načelom, toliko potez, ki so proti Bogu, da včasih več ne vemo, komu služimo: Bogu ali gospodarju teme. Toliko različnih malikov je danes prisotnih, da lahko mimogrede zaidemo. Tako kot v Jozuetovem času, je tudi danes odločitev naša.

   Pokorščina je vrednota, ki je ni mogoče izriniti iz vsakdanjega življenja. V zakonski zvezi, v šoli, na delovnem mestu ali v športnem klubu, povsod je priložnost, da drugemu prisluhnemo, sprejmemo drugačnost in se odpovemo komodnosti. Apostol Pavel je pisal Efežanom (5,21-32), da je žena podrejena možu, ker je mož glava ženi. Danes bi rekli, da je to spolna diskriminacija in krivica do nežnega spola. Vendar tu ne gre za neko slepo pokornost, pač pa ljubezen, kajti mož je dolžan ljubiti svojo ženo, kakor svoje lastno telo. Ko se mož in žena napajata iz izvira ljubezni, je vse drugo postransko. Ko se namreč odločimo za ljubezen, se moramo odreči slehernemu egoizmu, pa naj bo to v zakonu, cerkvenem občestvu ali kakšni drugi skupnosti.

    Jezusove besede so bile za mnoge pretrde, zato so razočarani odhajali od njega. Ko je apostole vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?«, mu je Peter odgovoril: »H komu naj gremo?« Zavedali so se in začutili, da ima le Jezus besede večnega življenja in prinaša resnično srečo. Prav ob današnjem evangeliju se lahko vprašamo, zakaj Kristus ni popustil večini, saj je »mnogo njegovih učencev odšlo« od njega? Zakaj ni preklical svojega učenja o evharistiji? Ob tem primeru trčimo na splošni problem, kdaj prilagoditi svoje mnenje večini. Kristus ne popušča večini. Njegova Cerkev ne more ravnati drugače. Zaveda se, da resnica ni stvar glasovanja. Ljubezen ni rezultat glasovanja večine. Celo Jezus sam postane žrtev večine. Množica je soglasno obsodila Jezusa na smrt. Ne samo, da mnenje večine ni vedno dobro, včasih lahko postane celo nevarno ali naravnost satansko, ko o stvareh presoja neprečiščen človeški um. Ko odloča človek, katerega razum je navezan na greh ali je celo suženj kakšne strasti, potem ne bo odločal po kriteriju, kaj je prav ali kaj je dobro, ampak po tem, kar je koristno za človekov sebični jaz. In odločil se bo za to, tudi če bo cena tega smrt bližnjega. Vera v Boga terja stalne svobodne odločitve. Če bomo sledili Kristusu, bomo svobodni. Zares svobodni nismo, če delamo, kar bi radi, ampak če delamo, kar je prav. Ko delamo, kar je prav, smo podobni glasbilu, ki lepo zveni, ker je pravilno uglašeno in nanj igramo pravilno. Prosimo Gospoda, da bi se v življenju vedno odločali zanj in ponavljali z apostolom Petrom: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš«.