Jezus živi kruh

   Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli v sebi življenja. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil. Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes. Ne, kakor so vaši očetje jedli mano in so umrli – kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

Jn 6,51-58

POVABLJENI V OBČESTVO Z BOGOM

   Slovesna kosila imajo v številnih kulturah simboličen pomen pri vzdrževanju določene skupnosti. Verniki smo povabljeni, da ustvarimo občestvo z Božjo modrostjo in Kristusom, ki je navzoč med nami pod podobo kruha. Tukaj ne gre za kakšno avtomatično povezavo, kot je večina naših nedeljskih srečanj, ki se jih mnogi udeležujejo bolj iz navade in tradicije. Vendar nas večina občuti v svoji notranjosti hrepenenje po večnosti. Človekovo zemeljsko življenje je kratko, zato je v nas neizmerno upanje in močno prepričanje, da smrt ni zadnji odgovor. Jezus nas vabi, da bi se tako povezali z njim, da bi ostali v njem, da bi bili z njim v nenehnem dialogu, da bi odkrivali njegovo voljo in jo vedno izpolnili. Jezus nam zagotavlja, da ima večno življenje samo tisti, ki se hrani z njegovim telesom in njegovo krvjo. Samo tisti, ki veruje v Jezusa in ga sprejema za svojega odrešenika, bo tudi obujen od mrtvih. Splača se potruditi in vložiti vse sile, da bi ta končni cilj vsi dosegli.

   Biti deležen Božje modrosti, to so sanje mnogih. Radi bi postali popolni in nesmrtni, a nas naše zemeljsko življenje pogostokrat bolj oddaljuje kot pa približuje temu cilju. Včasih bolj za šalo rečemo, da smo iz mesa in krvi, a prednost bi morali dajati duhu, ki je Božje počelo v nas. »Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem ga zmešala. Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti.« nas vabi pisatelj knjige Pregovorov (9,1-6). Prava modrost je samo pri Bogu. Tega so se sicer v stari zavezi dobro zavedali, vendar takrat še niso vedeli, da se nam bo Bog razdajal v kruhu in vinu, kar bo njegovo telo in njegova kri.

   Apostol Pavel nam v pismu Efežanom (5,15-20) piše: »Ne opijajte se z vinom, v čemer je razuzdanost, temveč naj vas napolnjuje duh!« To pomeni, da ne smemo streči le svojemu telesu in popuščati strastem, kajti duh je tisti, ki osmišlja naše življenje in mu daje pravo vrednost. Skrbno pazimo, kako živimo, samo prava modrost nam odpira tisti svet, po katerem hrepeni človekova duša. To je Božji svet, kjer ni opijanjanja z vinom in čutne razbrzdanosti, ampak hvaležnost in slavljenje Boga.

   Evangelist Janez (6,51-58) nam predstavi nadaljevanje dogodkov prejšnjih nedelj, ko Jezus pomnoži pet hlebov in dve ribi in nasiti velikanske množice ter se predstavi kot »kruh življenja«, ki ga daje Oče. Tokrat Jezus zelo jasno pove, da je živi kruh, ki prihaja iz nebes. Ta kruh ne nasiti mesenega človeka, ampak daje moč naši duši, ki hrepeni po nebesih, po raju, ki ga je zapustila. Samo kruh, ki daje večno življenje, nam odpira rajska vrata in nam pomaga priti do Kristusa, ki sedi na prestolu. »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« se je spraševala množica, ki je hodila z Jezusom. Smo preveliki egoisti in zato ne razumemo, kako je prava ljubezen v popolnem podarjanju drugemu, ko ne išče pri nikomer nobene koristi. Jezus nam je na križu dal zgled takšne ljubezni, ki se popolnoma použije in nas vodi v vstajenje in večno življenje. Jezus nas spodbuja, da bi mu postali čimbolj podobni. To je edino poslanstvo, ki ga imamo kot Jezusovi učenci. Kristus, ki ga uživamo pri sveti maši, mora živeti po naših dejanjih, našem pogledu, govorjenju, korakih ... Mnogi sprašujejo, zakaj se potem vera ne pokaže pri toliko kristjanih, ki se udeležujejo svete maše. Na to nam lahko da odgovor izmišljena zgodbica iz vesolja: ameriško-ruska posadka je jedla zadnje zaloge ruskega kruha, ki je bil zelo trd. Pri tem se je zgodilo, da se je Američanu odlomil zob. Z jezo se je znesel nad kruhom: »Ušiv komunistični kruh!« Nekdo od Rusov mu je takoj pripomnil: »Ni ušiv komunistični kruh, ampak so slabi kapitalistični zobje!« Prav tako ne gre za neučinkovit evharistični kruh, ki ga prejemamo pri sveti maši, ampak gre za slabo vero. Dobesedno je treba dojeti, da so besede izrečene v današnjem evangeliju resničnost: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« Šala nekega znanega filozofa postaja resničnost: Postajamo to, kar jemo! V čem se kristjani ločimo od drugih? Po tem, da hodimo k sveti maši in da molimo? Kristus mora živeti po naših dejanjih, ne v neki odmaknjenosti in zasanjanosti, ampak v konkretnih dejanjih našega življenja. On nam daje ne le pravo modrost, da prav živimo, ampak večno življenje, življenje, ki izvira iz ljubezni in prinaša veselje, srečo mir in blaženost v občestvu svetih.