Jezus kruh življenja

    Judje pa so godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki sem prišel iz nebes«, in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater mi poznamo? Kako sedaj ta govori: ‚Iz nebes sem prišel‘?« Jezus jim je odgovoril: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal; – in jaz ga bom poslednji dan obudil. Pisano je v prerokih: ‚In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‘ Vsak, kdor od Očeta sliši in se dá poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo Očeta videl; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Jn 6,41-51

BOG DAJE ŽIVLJENJE

   O krizah veliko govorimo. Že nekaj let doživljamo tako moralno kot ekonomsko krizo, ki je marsikomu postavila življenje na glavo. Mnogi so izgubili delo in se znašli v težkem položaju, ko nimajo za preživetje. Tako marsikdo ne vidi več smisla življenja, še posebej, če se ne zmore opreti na vero v Boga, ki lahko pomaga človeku v še tako težkem položaju. Hude krize so se vedno pojavljale. To se je zgodilo Eliju, Izraelcem v puščavi in še marsikomu, ki se je zaprl pred Bogom in njegovimi navdihi. Najslabše je, ko si začnemo domišljati, da smo sami dovolj sposobni in Boga ne potrebujemo. Vendar brez njegove pomoči gre mnogo težje, saj smo v boju s krizo sami. Če se odpremo Bogu in sprejmemo njegove navdihe, se z njim družimo v molitvi, bomo čutili njegovo bližino in vse bo veliko lažje. Ko je Jezus začel govoriti o sebi kot »kruhu življenja«, so množice začele godrnjati. Poznali so ga, poznali so njegove starše, zato niso razumeli, o čem govori. Človek lahko vidi čudeže, a če nima vere, jih ne more dojeti kot čudeže. Za Božja znamenja je treba biti odprt, hrepeneti je treba po Bogu, da potem zaznaš izredne, neobičajne stvari, ki se ti v življenju dogajajo. Kdor prisega samo na zemeljsko življenje, ima ozek pogled, ki je zelo hitro potešen, kdor pa veruje Jezusu, je pred njim velika prihodnost, ki se nikoli ne konča. Od nas je odvisno, kako širok pogled bomo imeli in kakšno mesto bomo dali Jezusu v svojem življenju.

   Prva knjiga kraljev (19,4-8) poroča o Eliju, ki se je naveličal bežati pred kraljico Jezabelo. Takole pravi: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kot moji očetje.« Življenje je lahko težko in vsakdo se znajde v položaju, ko je sit vsega. Tedaj ima Bog tudi zanj pripravljen odgovor: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga.« Treba se je hraniti s kruhom, ki daje življenje. Vendar to ni dovolj. Morda bi danes rekel takole: »Vstani, vstopi v svetišče in se nasiti z Božjo besedo in kruhom življenja!« Ne, kruh življenja ni navaden kruh, ki ohranja naše telo pri moči. Kruh življenja je kruh, ki ga daje Bog in nas hrani za večno življenje. Če jemo ta kruh, bomo mnogo lažje reševali vsakdanje težave in krize, saj je tako Jezus vedno z nami in nam pomaga.

   Pavel je naročal Efežanom, naj ne žalijo Svetega Duha. Gotovo človeško življenje ni idealno, a zaradi slabih izkušenj ne smemo vreči puške v koruzo. V pismu Efežanom (4,30-5,2) nam naroča: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni!« Včasih je že en nepravilen stavek dovolj, da se ljudje skregajo med seboj. Zelo smo občutljivi in predvsem smo preveč ponosni, da nas vsaka kritika na naš račun spravi iz tira. Jezus na s uči, da je »jezik odpuščanja« najboljše sredstvo za reševanje problemov. Božji otroci smo, zato se ozirajmo na svojega nebeškega Očeta in ga posnemajmo v ljubezni, ki ne postavlja nobenih pogojev.

   Kateri greh je danes med najpogostejšimi? Godrnjanje. Kot beremo v evangeliju po Janezu (6,41-51), so ljudje godrnjali, ker je Jezus izrekel njim nerazumljive besede o kruhu, ki daje večno življenje. Izraelci so godrnjali tudi na poti skozi puščavo, ko so bili lačni. Tudi mi preveč pogosto godrnjamo. Prepustili smo se splošnemu nezadovoljstvu, zato kritiziramo vsevprek in godrnjamo, ker starih časov ni več. Že preroki so Izraelce spodbujali, naj se dajo poučiti Bogu. Nauk je treba najprej sprejeti in ga zaživeti, da začnemo počasi okušati, kakšno je večno življenje. In prav tega nam prinaša Jezus: »Kdor veruje, ima večno življenje!« To je povzetek Jezusovega odgovora množici, ko je godrnjala pri njegovi napovedi kruha za večno življenje. To je bilo po pomnožitvi kruha, ko so se zastonj nasitili. Brez vere izredna dejanja niso nič in jih ne bomo jemali kot znamenje, da je Božje kraljestvo že med nami. Brez vere ne moremo doumeti Jezusovih besed o kruhu življenja, niti občutiti skrivnosti ljubezni, ki nam je dana po evharistiji, ki jo Cerkev dan za dnem in nedeljo za nedeljo prejema in deli v daritvi svete maše. Radi godrnjamo in kritiziramo Cerkev, ne odpremo pa se za milosti, ki nam jih v obilju daje Gospod po zakramentih. Znan je stavek: »Jezus ja, Cerkev ne!« Ne moremo prejeti vseh milosti, če zavračamo skupnost, Cerkev, ki živi zakramentalno življenje. Ne moremo prejeti milosti, če zavračamo zakramente, ki te milosti prinašajo. Zato je še toliko bolj potrebno, da prosimo Gospoda, da nam pomnoži vero, da nam odpre oči in srce, da bomo mogli prejeti čim več tega, kar nam je ponujeno. Le tako se moremo tesneje združiti s Kristusom in živeti kot Božji otroci.