Jezus je kruh življenja

   Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«

Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. 

Jn 6,24-35

KRUH ŽIVLJENJA

   Božja beseda današnje nedelje govori o kruhu. Človek potrebuje hrano. Če nima hrane, čuti lakoto in nelagodje, zato ni razpoložen. Tako se je zgodilo Izraelskemu ljudstvu, ki jih je Mojzes peljal skozi puščavo. Ker so bili lačni, so godrnjali zoper Mojzesa in Arona. Toda Bog je poskrbel zanje in jim dal mano, da so jedli. To je bilo znamenje ljubezni, kruh, ki je potešil lakoto, da so lahko nadaljevali pot proti cilju. Ta kruh pa je bil predpodoba Božjega kruha, ki nasiti človeka za večno življenje. Jezus pravi: »Ne iščete me, ker ste videli znamenja!« Jezus je karal množico, ker mu je sledila zato, ker so bili nasičeni. Pričakovali so »čudežni kruh«, niso pa v tem videli znamenje, da je nastopilo Božje kraljestvo. Kdor ne išče Boga zaradi vere in se ne trudi, da bi veroval v moč Duha in sprejemal svoje življenje kot poslanstvo, ta ostane na pol poti in njegovo življenje ne bo pričevanje, da je krščanstvo nekaj, kar nas osvobaja in osmišlja naše življenje. Ne moremo sedeti na dveh stolih in ne moremo služiti dvema gospodarjema: enega ljubiš, drugega avtomatsko zavračaš. Zato se je treba odločiti: ali bo naš bog trebuh in polna miza, ali pa kaj drugega.

   Svoboda je lahko zelo težka stvar. Človek je zato pripravljen, da se odpove svobodi in sprejme suženjstvo, samo da se kdo drug namesto njega odloča. 2. Mojzesova knjiga (16,2-4.12-15) poroča, da so ljudje v puščavi godrnjali nad Mojzesom, ker niso imeli razkošne hrane, kot je to bilo v Egiptu, kjer so imeli lonce mesa in kruha, vendar so bili sužnji Egipčanom. Za svojo svobodo niso bili sposobni ničesar žrtvovati. Čeprav so videli čudeže, ki so se zgodili po Mojzesovem posredovanju, niso dojeli teh znamenj. Njih je zanimalo le, kaj bodo jedli in pili. Svoboda vedno nekaj stane, zato se je treba odločiti: ali hoja pod Božjim vodstvom ali zavrnitev Božje ponudbe.

   Apostol Pavel nas v pismu Efežanom (4,17.20-27) roti: »Ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega mišljenja.« Hoče nam povedati, naj se ne zanašamo samo nase in naj se ne prepuščamo telesnim nasladam. Treba je odložiti starega človeka, se okleniti Kristusovega nauka in postati novi človek. To pomeni, da moramo najprej začeti drugače misliti: ne gledati, kako bomo izkoristili položaj, ampak kako bomo druge obogatili. Naš Odrešenik je že prišel in nam pokazal s svojim življenjem, kako moramo živeti, da se nam bodo odprla rajska vrata.

   V evangeliju po Janezu (6,24-35) beremo, da je množica iskala Jezusa. Iskala ga je, ker jih je nasitil s kruhom. Kljub veličini čudeža, ki ga je storil, še vedno niso razumeli Jezusovega poslanstva. Jezus je to vedel, zato jim je tudi rekel, da je potrebno delati za večno življenje. Vprašali so ga: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« On jim je razložil, da je Božje delo v tem, da verujemo v tistega, ki ga je Bog poslal. Sami nismo sposobni narediti popolnih del, zato potrebujemo vero in tistega, ki nas odrešuje. Dela nas ne bodo odrešila, ampak nas rešuje hoja za njim, ki je naš odrešenik in nam neprestano ponuja svojo roko ter nas napolnjuje z milostjo, če smo se pripravljeni odpreti le-tej. »Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje,« je Jezus naročal svojim poslušalcem. Ne smemo skrbeti le za svoje telo, ampak tudi za duha. Kdor se tega ne zaveda, bo prej ali slej duhovno suh. Zato ob telesu ne pozabimo na dušo. Pri tem pa se držimo Jezusa, ki je »živi kruh«, ki je prišel iz nebes. To je resnična hrana, ki napolni našega duha in nas dviga iz zemeljske povprečnosti na raven, ki daleč presega vse zemeljsko. To, kar je zemeljskega, je namreč minljivo, to, kar nam daje Gospod, pa večno ostane. To so spoznali tudi mnogi veliki umi. Veliki indijski voditelj Mahatma Gandhi je zapisal: »Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližje je Bogu.« Kako zelo to velja za nas kristjane. Če bomo čisti v mislih, besedah in dejanjih, se bomo lahko hranili s kruhom življenja in bomo v veri našli uteho svoji žeji. Odprimo se Božji milosti in hvaležno uživajmo kruh življenja. Pri vseh naših dejanjih pa naj nas vodi brezpogojna ljubezen, kakršno nam je izkazal naš Odrešenik Jezus. Ostanimo v ljubezni do bratov in sester, posebej tistih, ki živijo v pomanjkanju ali kakršni koli potrebi, kajti tako bomo imeli življenje v sebi.