Pomnožitev kruha

   Potem je Jezus odšel na ono stran Galilejskega, to je Tiberijskega morja. Šla pa je za njim velika množica, ker so videli čudeže, ki jih je delal nad bolniki. Jezus je šel na goro in tam s svojimi učenci sédel. Bila pa je blizu pasha, judovski praznik. Ko tedaj Jezus povzdigne oči in vidi, da k njemu prihaja velika množica, reče Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bi ti jedli?« To pa je rekel, ker ga je skušal, zakaj sam je vedel, kaj bo storil. Filip mu odgovori: »Za dvesto denarjev kruha bi jim ne bilo zadosti, da bi vsak le kaj malega dobil.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu reče: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebcev in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus pravi: »Velíte ljudem sesti!« Bilo pa je na onem kraju mnogo trave. Možje so torej posedli, kakih pet tisoč po številu. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče; prav tako tudi rib, kolikor so hoteli. Ko pa so se nasitili, je svojim učencem rekel: »Kosce, ki so ostali, poberite, da se kaj ne izgubi.«

Pobrali so torej in s kosci, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali njim, ki so jedli, napolnili dvanajst košar. Ko so torej ljudje videli čudež, ki ga je storil, so govorili: »Ta je zares prerok, ki mora priti na svet.« Ker je tedaj Jezus spoznal, da hočejo priti in ga po sili vzeti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

 Jn 6, 1-15

DAJTE JIM JESTI

   Živimo v tretjem tisočletju, ko smo priča največjemu tehnološkemu razvoju in gospodarskemu napredku, toda fizične lakote še nismo odpravili. Kristjanu ne more biti vseeno ob tem problemu. Največji škandal pa je ta, da se največ hrane poje in tudi največ hrane zavrže na zahodu, to je v državah, ki se sklicujejo na krščansko moralo in človekove pravice. Tako je ljubezen do bližnjega še vedno preizkusni kamen, ob katerem naše krščanstvo zdrži ali pa se zlomi. Že stari Rimljani so zahtevali »kruha in iger!« Tudi današnji človek ni bistveno drugačen, saj so v glavnem najvišje vrednote naše družbe »bogastvo in uživanje!« Pomemben sem jaz in moji najbližji: družina in prijatelji, za druge pa mi je prav malo mar. Takšno mišljenje preveva večji del današnje družbe. Zadovoljni smo ob polni mizi, ko uživamo v pridobljenem bogastvu in Bog ne daj, da nas kdo zmoti. Žal to ne poteši človekovega hrepenenja po večjem in presežnem. Polni želodci in uživanje še ne prinašajo pravega zadovoljstva, ker vemo, da smo ustvarjeni za nekaj več, za življenje, ki se ne konča s smrtjo. Zato Jezus pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje!«

   V 2. knjigi kraljev (4,42-44) beremo, da je prerok Elizej naročil nekomu, ki je imel pri sebi dvajset ječmenovih hlebov: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Ta se je izgovarjal, da je to premalo za sto mož. Elizej je vztrajal; vsi so se nasitili in še veliko pustili. Deliti moramo od tistega malo, kar imamo, in Bog bo naredil čudež, da se bodo mnogi nasitili in mi bomo imeli še vedno vsega v izobilju. Čeprav nimamo dovolj, da bi nasitili množico, lahko s tistim, kar imamo, nasitimo vsaj kakšnega reveža. Sicer pa lakota po kruhu ni največji problem. Dobrodelne organizacije nas lahko oskrbijo s hrano, za tople človeške odnose pa potrebujemo ljudi, ki nas poslušajo in razumejo. Za takšno služenje pa ne potrebujemo veliko materialnega bogastva, ampak odprtost za Boga, ki nam daje čut za človeka v stiski. Največja naša dobrodelna dejanja so tista, v katere smo vložili največ sebe, saj smo tako bili najboljše orodje v Božjih rokah.

   Vsakdo ima svoj poklic v skladu s talenti, ki jih je prejel, in tudi s poslanstvom. Tam, kjer smo, moramo pokazati, da svoj poklic jemljemo resno in ga živimo v krščanskem duhu. To pa pomeni, da smo v prvi vrsti pričevalci, ne samo v besedah, ampak predvsem v dejanjih, ki morajo biti taka, da smo lahko nanje ponosni, saj pripomorejo k osebni rasti in rasti skupnosti. Zato nas tudi apostol Pavel v pismu Efežanom (4,1-6) opominja, da v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani, ter v ljubezni prenašamo drug drugega. Ko bomo delali tisto, za kar nas je Bog naredil vredne, da delamo, bodo naša dejanja prepojena z ljubeznijo in dobroto, ker ne bomo imeli časa škodoželjno gledati, kaj se dogaja pri sosedih. Bog je vsakemu dal dovolj darov, ki jih mora čimbolj izkoristiti.

   Jezus nas sprejema takšne, kot smo. Ko je človek lačen, ga je treba nasititi. Naprej moramo poskrbeti za dela usmiljenja in šele potem se lahko srca odprejo za nov nauk. Jezusu se je zato smilila množica, ki ga je ves dan poslušala, ne da bi ljudje vmes kaj pojedli. Jezus jih želi nasititi, a imajo samo pet ječmenovih hlebov in dve ribi. Kaj je to za pet tisoč mož in ostalo spremstvo? Toda Jezus vzame te hlebe in ribi ter se obrne k svojemu Očetu, jih blagoslovi in vsi imajo dovolj hrane, tako, da še veliko ostane. Čudež pomnožitve kruha je mnoge presenetil. Množica je z občudovanjem sledila Jezusu in ga želela postaviti za kralja. Kralja, ki ti da vsak dan najpotrebnejše za življenje, se nihče ne bi branil. Jezus zavrača takšno, preveč lahkotno življenje, ko pravi: »Ne delajte za jed, ki mine!« S tem jim je hotel nakazati, da ni dovolj ta zemeljski kruh, ampak je potreben tudi kruh za dušo, ki daje večno življenje. Bog vedno skrbi za nas, tudi takrat, ko se nam zdi, da je nekje daleč, da je pozabil na nas. Potrebno je zaupati. O tem, kako je Bog poskrbel za kruh, beremo na več mestih v Svetem pismu. Vedno je uporabil človeka, da je te Božje darove delil. Tako danes uporabi humanitarne delavce in vsakega izmed nas, da dajemo od svojega iz ljubezni do brata v pomanjkanju. Bog pa daje tudi kruh za večno življenje, ki ga prejemamo po rokah Božjih služabnikov Cerkve. Prosimo ga, naj nam pomaga, da bomo imeli odprto srce, da bomo doumeli veličino Božjih darov in radi sodelovali v službi bratom in sestram, v skladu s talenti, ki smo jih prejeli.