Jezus pošlje dvanajstere

    Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

Mr 6 7-13

PRIČUJMO O VELIKIH BOŽJIH DELIH

   Jezus je razposlal apostole po dva in dva oznanjat evangelij, da bi ljudem govorili o Božji ljubezni. Danes ni nič drugače. To poslanstvo je poverjeno nam, ne samo škofom in duhovnikom, ampak vsem kristjanom. Jezus svobodno izbira in pošlje svoje oznanjevalce. Pri tem se ne ozira na osebo, ne na položaj v družbi, niti ne na vero. Veselo oznanilo o odrešenju je treba razširiti na vse konce sveta, kajti Jezus ni prišel samo za določen narod ali za omejeno število ljudi, ampak za vse človeštvo in celotno vesolje. Bog ima rad slehernega človeka brez izjeme, zato želi, da to ljudje najprej zvedo in potem tudi občutijo. In ta Božja ljubezen se lahko širi le po konkretnih ljudeh, po sodobnih oznanjevalcih in z modernimi sredstvi. Podobno kot apostola Pavla nas lahko Jezusov klic doseže iznenada, kakor iz zasede. Pomembno je, da tak milostni trenutek začutimo in velikodušno odgovorimo. Najprej pa oznanjujemo s svojim zgledom, v pozitivnem ali negativnem smislu. In za svoje ravnanje bomo dajali odgovor.

   »Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!« je dobil prerok Amos (7,12-15) naročilo od Gospoda. Danes je to poslanstvo razširjeno ne le na Izrael, ampak na vse človeštvo. Poslani smo, da pričujemo za Božje kraljestvo, ki je že med nami. Bog nam ga je zaupal in pričakuje od nas, da ga izgrajujemo z oznanjevanjem in doslednim krščanskim življenjem. Božji poslanci niso bili nikoli velikodušno sprejeti, ker so bili vedno znanilci kazni, ker je ljudstvo odpadlo od Gospoda. Boga so postavili na stranski tir in živeli po svoje, kar pa je prinašalo pogosto neljube posledice. Ali je danes kaj drugače? Ljudje si po svoje razlagajo življenje in živijo mimo priporočil Boga. Nekateri se zresnijo le, ko jih doletim kašna resnejša bolezen ali druga nadloga. Zato gorje narodu, ki zaradi svoje nezvestobe zavrže Boga. Hvala Bogu, da so še ljudje, ki hočejo biti podaljšana Božja roka in razdajati ljubezen, ki je dar Boga, vsemu človeštvu.

   Apostol Pavel je v pismu Efežanom (1,3-4) napisal, da slavi Boga, ki nas je blagoslovil s Kristusom in različnimi drugimi blagoslovi. Po svojem spreobrnjenju je namreč dobro vedel, da se ne more hvaliti s svojimi zaslugami, ampak predvsem s slabostmi. Bog je tisti, ki milostno dvigne človeka in ga notranje prerodi. Odslej ni več stari, ampak novi človek, usposobljen po Kristusu. Naše odrešenje je najprej povezano s konkretno osebo in z ljubeznijo, ki ne pozna meja in ne dela nobenih razlik. Tudi mi smo bili obdarjeni s Svetim Duhom, zato smemo in tudi moremo biti nosilci Božje ljubezni za vse ljudi dobre volje.

   Apostoli so po Jezusovem naročilu šli oznanjat veselo vest o odrešenju. Njihovo oznanjevanje so spremljala tudi izredna znamenja in čudeži. Apostoli so bili tri leta v Jezusovi šoli, vendar so takrat na Jezusove čudeže gledali drugače. Verjetno so mislili, da kaj takega se pač ne more zgoditi po njihovih rokah. Toda po prejetju Svetega Duha, ki jim je dal moč od zgoraj, in po Jezusovem pooblastilu, so v moči Jezusa Kristusa tudi oni mogli ozdravljati, izganjati hude duhove in delati razna druga znamenja. To je bila novost v njihovem življenju in delovanju, ki jih je še bolj povezala z njihovim Učiteljem. Mogli so v polnosti nadaljevati njegovo delo na zemlji. Živeli so tako kot Jezus, brez vsega, v popolnem zaupanju v Boga, da jim bo dal o pravem času vse, kar potrebujejo. Pred njimi je bila težka naloga, saj so jih številni nasprotniki ovirali pri oznanjevanju in njihova življenja so bila pogosto v nevarnosti. To ni bilo neko suhoparno govorjenje, ampak oznanjevanje z dušo in telesom, pričevanje za Kristusa. Zato so se jim pridruževali vedno novi verniki. Kraje, ki jih niso sprejeli, so zapustili in odšli drugam, kot jim je naročil Jezus. Odrešenje je svobodna izbira in Jezus ga ne želi vsiljevati nikomur. Ljubezen sprejmemo, ali pa jo zavrnemo, zato tudi sami nosimo posledice. Morda je danes oznanjevanje velikokrat bolj »suho«: spreobrnjenj ni veliko in tudi vera pričevalcev je pogosto zelo slabotna. Zato je nujno, da gremo vedno znova v Jezusovo šolo in najdemo stik z Bogom, da nas napolni z milostjo, da nam pomaga k spreobrnjenju srca, da bomo iz svojega izkustva mogli oznanjati živega Boga, ki je tukaj in zdaj pričujoč in nas vedno znova vabi, da gremo za njim, da se od njega učimo in da postanemo koristno orodje v njegovih rokah v blagor vsega človeštva.