Dobri pastir
Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da volk prihaja, ovce popusti ter zbeži in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik zbeži, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in svoje poznam in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in za ovce dam svoje življenje. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.
Jn 10,11-16
OHRANIMO VERO
Za slovanska brata Cirila in Metoda lahko rečemo, da imata veliko zaslug pri utrjevanju krščanstva med Moravskimi Slovani in panonskimi Slovenci. Njun vpliv pa je segal še mnogo dlje, zato sta postala zavetnika Evrope. Bila sta rodna brata, po rodu Grka, doma iz Soluna, mesta, v katerega okolici so se naselili Slovani. Zato se ni čuditi, da sta dobro znala slovanski jezik. Imeni Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Ciril je pri krstu dobil ime Konstantin, njegov starejši brat pa Mihael. Ta je po končanih študijih dobil službo cesarskega namestnika v pokrajini ob reki Strumi, a se je zaradi političnih razprtij umaknil v samostan na goro Olimp, kjer je dobil meniško ime Metod. Konstantin se je šolal v Carigradu, bil je posvečen v duhovnika ter postal profesor na visoki šoli v Carigradu. Jeseni leta 862 je prispelo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastislava s prošnjo, naj jim pošljejo misijonarje, ki bodo oznanjali evangelij v slovanskem jeziku. Na Moravsko sta prišla leta 863 in ustanovila šolo, kjer sta pripravljala mlade može na cerkvene službe. Prevajala sta tudi bogoslužne knjige. Leta 867 sta odšla v Spodnjo Panonijo, kjer so živeli zahodni Slovani, predniki Slovencev, ki jim je vladal knez Kocelj. Božjo besedo sta oznanjala v jeziku, ki so ga ljudje razumeli, in množice vodila v Cerkev, ne z mečem in silo, ampak z ljubeznijo, potrpežljivostjo in molitvijo. Danes smo tudi mi poklicani, da z besedo in konkretnim zgledom vodimo ljudi k pravi veri in k Bogu, ki je naš odrešenik.
Bog je v stari zavezi obljubil, da bo sam skrbel za svojo čredo. Kako bo to storil: odpeljal jih bo izmed ljudstev in jih pripeljal na njihovo zemljo. V odlomku iz preroka Ezekijela (34,11-16) beremo besede, ki jih govori Gospod Bog: »Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo …« Nekoč je za to nalogo uporabil svoje poslance, svete može in preroke, danes pa kliče nas, da postanem prinašalci veselega oznanila v kraje, kjer se vera izgublja in se ljudje zatekajo k različnim malikom, ki ne morejo pomagati.
Apostol Pavel nam v 1. pismu Tesaloničanom (2,2-8) zagotavlja, da njegovo oznanjevanje ni »iz neke zablode, ne nečistih nagibov, ne iz zvijačnosti, ampak tako oznanjamo, kakor nas je imel Bog za vredne, da nam zaupa evangelij«. Mi nismo prinašalci svoje besede, ampak oznanjamo v imenu Jezusa Kristusa. On je naša moč in njemu bomo dajali odgovor o tem, kako smo opravili nalogo, ki nam jo je zaupal.
Ob godovih velikih apostolov, takšna sta bila sveta brata Ciril in Metod, je še posebej na mestu odlomek iz evangelija po Janezu (10, 11-16), ki govori o dobrem pastirju. Prva podoba, ki so jo kristjani imeli o svojem Učitelju, je bil lik Jezusa dobrega pastirja. Pravi pastir ima rad svojo čredo in se trudi, da nihče ne bi čutil kakšnega pomanjkanja. Gotovo sta sveta brata imela vedno pred očmi to podobo kot svetel zgled skrbi za slovanske narode. Z dobroto in ljubeznijo sta prinašala luč tem ljudstvom, saj sta jim o velikih Božjih delih govorila v njim razumljivem jeziku. To ni bila lahka pot. Po Jezusovem vzoru sta na to pot stopila z ljubeznijo in imela izredne uspehe. Samo ljubezen spreminja srca in je luč na naši poti. V takratnem svetu, ki ni bil nič boljši kot današnji, poln izkoriščanja in prevar, sta prinašala luč resnice in poučevala ljudstvo o Jezusovem veselem oznanilu, ki prinaša svobodo in srečno življenje. Oznanilo ljubezni nas vabi, da smo dobri in usmiljeni, da smo solidarni z ljudmi, ki so se znašli v slabih razmerah. Jezus tolaži, deli in obvezuje rane, predvsem rane srca, ki jih povzročajo volkovi, ki prežijo na čredo. Ali nismo tudi mi večkrat podobni krvoločnim volkovom: radi bi živeli na račun drugih in mnogi nimajo usmiljenja s tistimi, ki so v telesni ali duhovni stiski. Jezus na uči, da to ni prav. Daje nam zgled, da skrbimo drug za drugega, da nam je mar tudi za ljudi, s katerimi nimamo posebne zveze. Zapoved ljubezni in zgled dobrega pastirja nas vabita, da spremenimo svoj pogled na svoje okolje in ljudi okoli sebe. Bog nam daje vedno novo priložnost za spremembo našega načina življenja, da bo naravnano na ljubezen do vsega, kar nas obdaja.