Besede večnega življenja
Jn 6,60-69
TRDA JE TA BESEDA
Človek je podvržen temu, da išče čim lažjo pot do cilja s čim manj truda. To se dogaja na skoraj vseh področjih življenja, še posebej pa v zdravstvu in duhovnosti, kjer človek išče alternativo. Ne zaupa uradnim institucijam, ker v njih vidi preveč slabega. Pogosto nas moti zunanji okvir, ne vidimo pa vsega dobrega, ki ga prinašajo. Tako se dogaja tudi v Cerkvi. Motijo nas razne nepravilnosti in ne zmoremo dovolj vere, da bi videli onkraj institucije. Zato marsikdo raje gre svojo pot in bega od ene verske prakse k drugi, k raznim vzhodnim religijam, ki mu prinašajo le trenutno zadovoljstvo. Tako se je dogajalo že Izraelcem, ki so pogosto častili tuje bogove in tako zapustili svojega Boga, kajti on je zahteval od njih več. Podobno se je zgodilo Jezusovim učencem, ki so zaradi zahteve po napornejši a odličnejši poti raje odšli, rekoč: »Trda je ta beseda!«.
V odlomku iz Jozuetove knjige (24,1-2a.17-18b) Jozue da ljudstvu izbiro: ali bodo častili pravega Boga ali pa bodo hodili za bogovi drugih narodov. Jozue odločno pove, da bodo on in njegova hiša častili Gospoda. Ne moremo služiti več gospodarjem, ampak le enemu, tistemu, ki daje življenje. Vsakdo se mora sam odločiti, kako bo ravnal.
Evangelij po Janezu (6,60-69) pokaže reakcijo učencev na Jezusov nauk. Namesto da bi se poglobili v skrivnost, so se odločili, da ga ne bodo več poslušali. Ti učenci niso k Jezusu pristopali v veri, ampak so imeli verjetno druge motive. Raje bi izbrali lahko razumljive dele njegovega nauka, takšne, ki ne zahtevajo večjega napora in jim ugajajo. Jezus pa želi da sprejmemo ves njegov nauk, tudi to, kar ne ugaja našemu jazu. Kaj nam je storiti? Ali naj odidemo in se pridružimo učiteljem, ki propagirajo lahko življenje polno sreče brez Boga? Ali naj se pridružimo tistim, ki zagovarjajo ateizem? Vsakdo izmed nas si mora na to vprašanje odgovoriti sam. Javno mnenje je na strani slednjih. Nekateri celo čutijo potrebo po sovraštvu do Cerkve in vsega, kar diši po Bogu. Plavati s tokom je najlažja pot, ne zagotavlja nam pa popolne sreče. Popolna sreča je namreč edino v Bogu. Tega so se zavedali apostoli, še posebej Peter, ki pravi: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš …« „Peter je razumel, da so besede njegovega Učitelja drugačne od tistih, ki so jih govorili drugi učitelji. Besede, ki izhajajo iz zemlje in se k zemlji vračajo, pripadajo zemlji in delijo njeno usodo. Jezusove besede so duh in življenje, ker prihajajo iz nebes: to je luč, ki prihaja od zgoraj in ima moč Najvišjega. Njegove besede imajo bogastvo in globino, kakršne druge besede nimajo, pa naj bodo to besede filozofov, politikov ali pesnikov. To so »besede večnega življenja«, ker vsebujejo, izražajo in priobčujejo polnost življenja, ki nima konca, ker je to življenje samega Boga. (...) Božje besede nasičujejo duha, ki je ustvarjen za neskončnost; notranje razsvetljujejo ne le razum, ampak celotno bitje, ker so luč, ljubezen in življenje. Dajejo mir – tisti mir, ki ga Jezus imenuje »moj mir« – tudi v trenutkih vznemirjenja in tesnobe. Dajejo polno veselje, čeprav sredi bolečine, ki včasih stiska dušo. Dajejo moč, zlasti kadar nas je strah ali smo obupani. Osvobajajo nas, ker odpirajo pot resnice.“ (C. L.).
Bog nam daj moči, da bi vztrajali na poti za Jezusom in sledili živemu Bogu, ki hoče biti tudi danes Pot, Resnica in Življenje.