Ozdravljenje krvotočne žene in obuditev Jairove hčere

   Ko se je Jezus prepeljal v čolnu spet na drugo stran, se je okoli njega zbrala velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, Jair po imenu. Ko ga zagleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi nanjo roke, da ozdravi in bo živela.« In odšel je z njim. Spremljalo pa ga je mnogo ljudstva in so ga stiskali. In neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je od mnogih zdravnikov veliko pretrpela ter vse svoje imetje potrošila, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu; od zadaj se mu je v gneči približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se le dotaknem njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je vir krvi usahnil in je na telesu začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je brž spoznal, da je šla iz njega moč, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal tisto, ki je to storila. Žena pa, ki se je zavedala, kaj se ji je zgodilo, je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.« Še je govoril, ko pridejo načelnikovi domači in mu rečejo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza.

Pridejo do načelnikove hiše, in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim reče: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talíta kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je brž vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. In ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in rekel je, naj ji dajo jesti.

Mr 5,21-43

BOG NAM DAJE ŽIVLJENJE V IZOBILJU

   Ustvarjeni smo za življenje, ne za smrt. Jezus je prišel na svet, da bi nam razodel nebeškega Očeta, ki nas ima neizmerno rad. Zato nas je posinovil. Tako naš Bog ni oddaljeni, mrtvi Bog, ki ga ne bi zanimalo, kaj se dogaja z nami. Naš Bog je izvor življenja in zato hoče, da bi imeli življenje v izobilju in bi dosegli večno srečo pri njem. To je v središču bogoslužja te nedelje. Jezus sam je življenje in želi to življenje deliti z nami. On nas je najprej ljubil in sedaj želi, da ga posnemamo. Pred odhodom s tega sveta je svojim apostolom naročil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Naše življenje bo pričevalno šele tedaj, ko bodo drugi opazili, da jih nimamo radi zaradi nekih koristi, ampak zato, ker nas Jezus vodi in spodbuja, da se imamo radi med seboj, kljub različnim človeškim slabostim. Vse, kar je proti življenju – abortus, evtanazija, revščina, nepravičnost, poniževanje človeka – vse to je proti Bogu, ki je začetek in konec slehernega življenja. Med seboj smo si zelo različni. Nihče ni popoln, vendar to ni razlog, da ne bi bili sposobni sprejeti življenja v vsej polnosti in ljubiti, kakor nas Jezus ljubi. V globini svojega srca prisluhnimo glasu življenje ljubečega Boga in sledimo njegovemu sporočilu in naročilu ljubezni drug do drugega in do vsega stvarstva.

   »Bog ni narédil smrti, ne veselí se propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje,« beremo v današnjem odlomku iz Knjige modrosti (1,13-15;2,23-24). Vse, kar je živo, je ustvarjeno za bivanje in človek naj bi bil krona stvarstva: tisti, ki vse žive stvari poimenuje in skrbi zanje. Samo pravi odnos do vsega ustvarjenega nas naredi najbolj podobne Bogu. Človek namreč ni ustvarjen za smrt, ampak za večno življenje in srečo v Bogu. Na pohodu je kultura smrti, ki se ji kristjan mora upreti in tako prinašati upanje vsem, ki dvomijo o smislu svojega življenja.

   Apostol Pavel je v svojem 2. pismu Korinčanom (8,7.9.13-15) zapisal, naj posnemamo Kristusa v njegovi ljubezni: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.« Radodarnost je preizkusni kamen našega življenja. Mnogo stvari smo zastonj prejeli in zato moramo biti sposobni tudi zastonj razdajati. Besedo solidarnost zelo pogosto slišimo, a jo mnogi preslišijo. Danes ni bogat tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki veliko daje. Moči človeka namreč ne smemo meriti z debelino denarnice, ampak z dobroto, ki jo premore v življenju za druge.

   Jezus je pokazal svojo ljubezen s čudeži: z ozdravljanjem bolnih in z obujanjem od mrtvih. Tako nam je pokazal, da je pravo, dostojno človeško življenje edina stvar, za katero se moramo boriti. V odlomku iz evangelija po Marku (5,21-43) beremo kar o dveh čudežih. Jezus se odpravi ozdravit umirajočo hči predstojnika shodnice Jaíra, a ga na poti sreča hudo bolna žena, ki ne prosi Jezusa, da jo ozdravi, ampak preprosto veruje, da je za njeno ozdravitev dovolj, če se le dotakne njegove obleke. Kako močna je njena vera v Jezusovo božansko moč. Spremlja jo tudi ponižnost in skromnost, saj morda ne želi Jezusovega dragocenega časa porabiti zase, kajti Učitelj »hiti« k na smrt bolni deklici, ki ima še vse življenje pred seboj. Toda Jezus zazna veličino te žene in jo reši njene težave. Gre za srečanje brez besed, na ravni duha, zato nihče ne opazi ničesar, čeprav se množice drenjajo okoli Jezusa. Verjetno je Jezus hotel opozoriti prav na to, ko je rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Čeprav so se ga dotikali številni ljudje, je zaznal prav to ženo. Ko pride Jezus do predstojnikove hiše, je bila deklica že mrtva. Toda Jezus reče Jaíru: »Ne boj se, samó veruj!« S seboj vzame samo Petra, Jakoba in Janeza ter starše in deklico obudi. Očetova vera je bila dovolj močna za tako velik čudež, ki je vzel sapo vsem pričujočim. Iz vrveža vsakdanjega življenja, ki se je odvijal spodaj, jih Jezus prestavi v drug, višji svet, kjer vladajo duhovni, običajnemu človeku nerazumljivi zakoni, ki vse spreminjajo v čudež. Zato potrebujemo močno in trdno vero, da Jezus naredi čudež tudi v našem življenju. Ker je Bog neskončno dober in nam želi samo dobro, dela čudeže tudi danes, v 21. stoletju. Le trdno vero potrebujemo in odmik od vrveža tega sveta, da bomo zmogli slišati Božji glas. Bog nam želi veliko povedati in veliko dati, a tudi sami moramo k temu nekaj prispevati s tem, da odpremo svoje srce in naravnamo svoje čute za višjo resničnost, ki prinaša pravo, najboljše in predvsem večno življenje v izobilju Božjih darov. Le-te nam daje že tukaj na zemlji, ko smo še na poti, ki nas vodi v Očetovo hišo, kjer nas čaka obilje milosti in večna sreča.