Jezus pomiri vihar na morju

   Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« In pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim. In nastal je silen vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umíri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. In rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako, da še nimate vere?« In velik strah jih je prevzel in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«

Mr 4,35-41

Z BOGOM PREMAGAMO TEŽAVE

   Kdo more razumeti Boga in kdo ga lahko kliče na zagovor? Bog je bil vendar davno pred nami in vse, kar je ustvarjeno, je sad njegove dobrote, zato lahko samo pokleknemo in rečemo: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar smo in kar imamo!« Pa vendar je danes človek večkrat enako predrzen, kot je bil Job: Boga kliče na zagovor in mu podtika krivdo za vsa grozodejstva, ki smo jim priča vsak dan. Zato potrebujemo streznitev in samokritičnost, da bomo lahko ostali »normalni« ljudje. Mnogi so v času Jezusovega zemeljskega življenja v njem prepoznali le izjemnega človeka in nič več. Če imamo tak odnos do njega, je on le zgodovinska osebnost, ki ni pustila za seboj kakšnih bistvenih posledic, ki bi spremenile človeško zgodovino. Kristjani pa vemo, da Kristus ni bil samo popoln človek, ampak hkrati Bog in naš odrešenik. Prišel je zaradi nas in zato pustil za seboj odmev, ki je spremenil tok naše zgodovine in vsega ustvarjenega. Po Kristusu ni nič več tako, kot je bilo poprej. Od Jezusove smrti na križu in njegovega vstajenja smo odrešeni ljudje, ne več podvrženi postavi, ampak novi ljudje po veri v Jezusa Kristusa.

   Ker je Job poklical Boga na zagovor in opravičeval samega sebe, da je pravičen in se mu dela krivica, mu je Bog z vprašanji razložil, da se moti (Job 38,1.8-11). Sodobni človek si domišlja, da ima oblast nad vsem živim. Ali smo se morda kdaj vprašali, ali smo res sposobni spremeniti naravne zakone? Ti ostajajo enaki nekoč, danes in v prihodnje. Naše vedenje o stvarstvu in svetu je zelo majhno, ko hočemo razložiti Božjo zamisel. Bog ima oblast nad svetom, nad človeštvom in nad vesoljnimi silami. Njemu se moramo prikloniti in ga častiti v vsej ponižnosti. Vsem stvarem so postavljene meje in tudi človek je prisiljen priznati, da je omejen in se velikokrat moti. Kdor misli drugače, mu manjka ponižnosti.

   Apostol Pavel je pisal v 2. pismu Korinčanom (5,14-17), da je Kristus za vse umrl. Po njegovi smrti nismo več stari Adamov rod, ampak nova stvar. Postava je bila, dokler ni prišel Kristus kot odrešenik. Odslej nas rešuje vera v njega, ki je zaradi nas umrl in vstal. Kaj je zame Kristus in kako ga poznam? Pavel pravi, da spoznanje Kristusa ni povezano toliko z nekim vèdenjem, temveč z ljubeznijo. Zato lahko s Pavlom rečemo, da je Kristus umrl zato, »da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase.« Zgledujmo se po novem, popolnem Adamu, Jezusu Kristusu!

   Strah je človekov velik sovražnik. To so čutili tudi apostoli, ko so bili na jezeru in je nastal velik vihar. Takrat so začeli obupovati, pa čeprav so imeli Jezusa na krmi. Počutili so se same, ker je bila njihova vera zelo slabotna. Zaradi krize, v katero smo zašli, so mnogi postali strahopetni in boječi. Vsaka kriza pa ima hkrati neko novo upanje. Ko se je ladja potapljala, je Jezus rekel apostolom: »Kaj ste strahopetni? Ali še vedno nimate vere?« Kjer ni vere, ali je ta slabotna, ljudi premaguje strah in obup. Bojimo se negotove prihodnosti, posebej v času krize, ko se zdi, da se je vse zlo zgrnilo nad nas. Apostoli, ki so ves čas hodili z Jezusom, so se bali, kljub njegovi prisotnosti. Pogosto se tudi kristjani bojimo, čeprav verujemo v Božjo prisotnost. To se zgodi, ko ne najdemo pravega stika z Bogom, kajti to, česar smo se oprijemali, se je porušilo. Morda smo preveč verjeli v zunanjo moč Cerkve in nas je padec te moči pustil negotove, ob tem pa smo pozabili na veliko notranjo moč, ki nam jo neprestano daje naš Učenik Jezus. Vsak trenutek lahko ukaže katerikoli uničujoči sili: »Stoj! Utihni! Molči!« Morda se premalo zanesemo nanj, ali pa se nam to zdi nesmisel, a kljub vsemu je On tu in čaka, da se obrnemo nanj, da ga »zbudimo« in prosimo, da vstopi v naše težave, da jih razblini, kajti on je tukaj in zdaj za nas. Ni kar tako rekel: »Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!« Mislil je zelo resno in svoje delo neprestano izvršuje v nas in po nas v svetu. Zato je vsak strah odveč, če se ga z vsem srcem oklenemo in mu dopustimo, da vstopi v naša življenja. Spreobrnjenec, kardinal Henry Newman je zapisal: »Vera je tveganje, preden je človek katoličan; potem je dar. Cerkvi se bližamo po poti razuma, vstopimo pa vanjo v luči Duha.« Naj nam Gospod pomaga s svojo milostjo, da bomo utrdili svojo vero in povsod občutili skrbno Božjo roko, ki nam pomaga na naši poti skozi tuzemsko življenje.