Prilika o rastočem žitu

   In govoril je: »Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam ponoči spi in podnevi bedí, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja namreč poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dovoli, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«
   In govoril je: »Čému naj primerjamo božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko pa se vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.«

   In v mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je vse posebej razlagal.

Mr 4,26-34

VELIČINA BOŽJEGA KRALJESTVA

   Zemeljsko kraljestvo si ni težko predstavljati: v njem so na najboljšem tisti, ki so najbolj preračunljivi, z veliko vsoto v banki, z razkošnimi avtomobili in jahtami, glede morale pa prisegajo na načelo: »Znajdi se!« In kakšno naj bi bilo Božje kraljestvo? Težko si ga predstavljamo, ker ga je Jezus razlagal s prilikami, ki so povezane z majhnostjo in nepomembnostjo. Jezus postavlja v ospredje to, kar je majhno, skrito in zavrženo, kar ima pred Bogom veliko večjo vrednost kot vsi zakladi tega sveta. Zato je zelo pomembno, da znamo ceniti skromnost, ki naredi človeka zares velikega pred Bogom in pred ljudmi. Kmet dobro ve, da seme, ki je položeno v zemljo počasi klije in brsti. Treba je potrpežljivo čakati, da iz tega, kar se skriva v uničenem in zgnitem zrnu, ki ima v sebi ves potencial novega življenja, počasi zraste novi sad. Ljudje današnjega časa pa smo pogosto nepotrpežljivi, ne znamo čakati, premalo vlagamo v vzgojni proces in bi radi takoj videli obilno žetev. Mi sicer naredimo prvi korak, ko seme posejemo, ali se odločimo za vzgojo, Bog pa mora dajati rast in pustiti človeku svobodo, da stopa v življenju s takšnimi koraki, kot jih je sposoben v določenem trenutku narediti.

   Bog veliko obljublja in svoje obljube tudi drži. Po preroku Ezekijelu (17,22-24) nam sporoča: »Jaz, Gospod, sem govoril in bom to tudi naredil.« On hoče, da bi bil človek srečen in zadovoljen na tem svetu, zato si je izbral izvoljeni narod in ga vodil v obljubljeno deželo. Ljudstvo je sicer večkrat odpadlo od Boga, vendar ga je njegov Odrešenik vedno reševal in s tem dokazoval, kateri je pravi in edini Bog. Za Boga ima namreč vsakdo neprecenljivo vrednost. Prav tisti, ki misli, da ni prejel ničesar in meni, da je Bog pozabil nanj, se mora potruditi, da odkrije skrite darove in občuti, kako ga Bog neskončno ljubi. Bog nikogar ne pozabi, zanj smo vsi enkratni.

   Ko je hudo, ko izgubljamo tla pod sabo, ko se nam podrejo vsi življenjski načrti, nam ostaneta le še upanje, da nismo sami in pogum, da kljub slabim izgledom vseeno vztrajamo. Pogostokrat je treba hoditi v veri in ne v gledanju, na kar nas spominja apostol Pavel v 2. pismu Korinčanom (5,6-10). Kajti življenje na zemlji je podobno potovanju, ki ima cilj onstran zemeljske stvarnosti. Zato je zelo pomembno, da govorimo o pogumu in veselju, pa čeprav smo v gospodarski krizi. Kriza nam namreč odkriva lepoto duhovnega življenja, na katerega smo morda pozabili, pa je vendar edino, ki ostane in nam odpira vrata v Božje kraljestvo. Bolj skromne materialne razmere nam odkrivajo bogastvo, ki ga nosimo v srcu: Boga, ki nas nikoli ne zapusti.

   Evangelij po Marku (4,26-34) nam spregovori o Božjem kraljestvu. Jezus prikaže to resničnost v prilikah iz vsakdanjega življenja, saj je le-te takratni človek najbolje razumel. Kaj se dogaja s semenom, ki je vrženo v zemljo? Seme neodvisno od nas klije in raste, mi mu ne moremo pri tem nič pomagati. Vsako živo bitje ima svoj načrt razvoja, mi moramo samo čakati in upati, da se bo vse razvijalo v pravem redu. To je pouk za vse, še zlasti za starše, ki so pri vzgoji večkrat nepotrpežljivi in ne dovolijo, da bi si otrok izbral tisto pot v življenje, ki mu je pisana na kožo. Podobna je prilika o gorčičnem zrnu, ki je najdrobnejše od vseh semen, a v sebi ima moč, da zraste v drevo in postane lepo zatočišče za različne ptice. Morda se sami večkrat počutimo kot drobno gorčično zrno brez neke prave vrednosti. Toda, ko dovolimo, da nas usmiljeni in vsemogočni Bog prežari s svojo milostjo, lahko iz tega, kar ni nič, nastane nov človek, ki s svojimi majhnimi deli spreminja svet. Pomembno je, da zaupamo svojo rast in rast naših bližnjih Bogu, ki je vedno z nami, ki bdi nad nami, da vse poteka tako, kot mora. Žal pogosto ne sledimo Bogu, včasih se mu celo upiramo in s tem zaviramo rast Božjega kraljestva v nas. Premalo se zavedamo, kak pomembna je njegova milost za našo rast. Božja milost je podobna soncu, brez katerega bi bil svet v hipu pogubljen, postal bi gmota večnega ledu v najbolj črni temi. Tudi naša duša, bi brez Božje milosti bila v neskončni duhovni temi. Že to, da se ne odpremo Božji milosti, ji naredi veliko škodo, saj izgubi stik z virom luči in moči. Božje kraljestvo nam je podarjeno, zato se mu odprimo z vsem srcem in mu dopustimo, da zraste v nas kot neizmerni vir moči, ki nas bo vodil skozi življenje in nas varno pripeljal v srečno večnost.