Jezus se v Galileji prikaže apostolom in jih razpošlje po svetu

   Enajst učencev pa je šlo v Galilejo, na goro, kamor jim je bil naročil Jezus. In ko so ga ugledali, so ga molili, a nekateri so dvomili. In Jezus je pristopil in jim spregovoril te besede: »Dana mi je vsa oblst v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Mt 28,16-20

BOG ŽIVI ZA NAS IN NAS LJUBI

   O Bogu zelo težko govorimo. On je večna skrivnost, nikoli dovolj razumljena, raziskana in razkrita. Zato o troedinem Bogu in o Sveti Trojici bolj stokamo in se ne smemo prepustiti iluziji, da govorimo o stvari, ki bi bila dosegljiva in prepričljiva za naš razum. Sicer pa to ni nič slabega. Kje pa piše, da bi morali Boga zaobjeti s svojim razumom. Bog ostaja večna skrivnost, a hkrati tudi Bog, ki ga čutimo, ker se nam razodeva v vsakodnevnih dogodkih. Tudi danes se godijo čudeži, vendar jih tisti, ki prisega na razum in je brez vere, ne zaznava, a mnogi jih celo nočejo videti, ker bi to pomenilo, da morajo spremeniti svoj način življenja. Kateri Bog je tako blizu, kot je naš Bog, ki se je izkazal kot veliki in vsemogočni že ob stvarjenju sveta, ki je potem ponudil roko padlemu človeku in mu poslal odrešenika? Ta isti Bog nas sedaj vodi po svojem Duhu, ki vse dela novo. Hkrati pa ta troedini Bog ostaja skrivnost. Ta živi Bog nas vsak dan vabi k sebi in nas obdarja s svojo milostjo, da smo pogumni in vztrajni na poti, ki vodi k njemu. Zato je najbolje, da sklonimo glave in rečemo z iskrenim srcem: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, tako zdaj in vselej in vekomaj.«

   V peti Mojzesovi knjigi (4, 32-34. 39.40) beremo, kako je Mojzes spodbujal Izraelce na poti v obljubljeno deželo: »Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni!« Isto govori tudi nam: »Spoznaj, kdo je tvoj Stvarnik in se mu pokloni! Sprejmi Boga v svoje življenje, da boš srečen na zemlji in tudi v nebesih.« Morda tudi nam manjka zgodovinski spomin: zgodovine ne jemljemo kot učiteljice in drža naših prednikov nas ne prepriča, da bi verovali in sprejeli krščansko vero kot dogodek, ki je nekoč vodil naša očete in lahko danes osmišlja tudi naše življenje.

   Kdo je ta veliki Bog, ki dovoli, da ga kličemo Oče? To je Bog, ki nam daje pravico, da smo lahko njegovi otroci in s tem dediči. Ker smo resnični Božji otroci, se moramo dati voditi Božjemu Duhu. Apostol Pavel je namreč v pismu Rimljanom (8,14-17) zapisal: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci!« Kdor se pusti voditi Božjemu Duhu, zanj je odprta prihodnost. Pri Očetu ima vsakdo od nas svoj prostor, zato se moramo potruditi, da z nespametnim življenjem ne izgubimo pravice biti pri Bogu in se veseliti z njim. Kljub vsemu se mnogi prepuščajo zemeljskemu duhu, ki jim razkriva svet, ki je minljiv in brez prave prihodnosti. Treba je odpreti srce za Božjo milost, ker je v tem za nas edina rešitev.

   V evangeliju po Mateju (28,16-20) nas Bog vabi v svojo skupnost in nas sprejema kot svoje sodelavce. Z Jezusovim odhodom v nebesa njegovo delo na zemlji še ni končano. Zato vsakemu od nas polaga na srce svoje veliko naročilo: »Pojdite po vsem svetu in poučujte vse narode!« Bog ima vso oblast in zato nas pošilja v svet, kot je poslal v svet apostole. Brez oznanjevanja ni prihodnosti in brez vere v moč troedinega Boga ni preživetja. »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo!« je rekel Pavel Korinčanom (Apd 17,28). Podobno pravi sv. Avguštin, ki je prišel do te izkušnje po številnih stranpoteh, ko se je dal voditi miselnosti tega sveta. Toda Bog ga je našel in ga naredil za svojega pričevalca. Verjetno tudi mi razmišljamo in gledamo z očmi tega sveta. Tudi če Kristusa »poznamo«, si ne upamo govoriti o njem, ali pa te potrebe ne čutimo. Vendar Bog želi, da sleherna stvar priča o veličini Stvarnika. Morda svojo vero jemljemo preveč površinsko, ali pa gremo v cerkev zaradi tradicije. Ob tem se ne zavedamo, kaj vse smo zamudili, ker se nismo odprli Božji milosti, da bi ljubezen troedinega Boga delovala v nas. Lahko smo preštudirali učene teološke knjige in vemo tako rekoč vse o Bogu, če ga nismo srečali v svojem življenju kot živega Boga, občutili njegove bližine in ljubezni, nam vse znanje ne koristi nič. Toda še je čas, da se damo voditi Svetemu Duhu, da ga spustimo v svoje življenje, saj Bog čaka na ta trenutek, na trenutek združitve z njim, ker mu pripadamo, ker smo njegovi otroci, ker on obstaja tudi za nas, da je z nami in nas ljubi do skrajnih meja. Zato se ustavimo in se potopimo v njegovo navzočnost, predajmo mu svoje skrbi, težave, zaupajmo mu svoje želje in načrte, kajti tako bo naše življenje ena sama pesem veselja in ljubezni. Ne obremenjujmo se s težavami tega sveta, ampak bodimo z njim, živimo z njim, delajmo z njim in predvsem ljubimo ga in skupaj z njim ljubimo vse ljudi.