Jezusova velikoduhovniška molitev

    Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, da bodo êno kakor midva. Dokler sem bil med njimi, sem jih varoval in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sinu pogubljenja, da se spolni pismo. Zdaj pa grem k tebi; in o tem govorim na svetu, da bi imeli v sebi polnost mojega veselja. Jaz sem jim izročil tvoj nauk in svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posvéti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. In jaz se posvečujem zanje, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.

Jn 17, 11-19

POVEZANI V LJUBEZENI

    Ko se je Jezus poslovil s tega sveta, je svoj pogled usmeril v prihodnost. Videl je prve krščanske skupnosti in predvidel tudi težave, s katerimi se bodo morali apostoli soočati. Zato je prosil Očeta za edinost med apostoli in krščanskimi skupnostmi. Neenotnost je še danes najtežje breme v Cerkvi. To ni problem vodstva Cerkve, ampak se moramo vsi truditi, da Jezusov nauk postane način našega življenja. Kaj je pravo jamstvo, da človek preživi? Občutje ljubezni. Brez ljubezni ni življenja. Nismo samotni otoki, ampak smo celina, povezani med seboj in zato potrebujemo ljubezen, sprejemanje in zaupanje. Samo to nas naredi pravo, živo občestvo. Jezus se je trudil, da je v času svojega zemeljskega življenja apostole držal povezane med seboj z ljubeznijo. In to jih prosi ob svojem odhodu v nebo: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« To prosi tudi vsakega izmed nas, ki pripadamo njegovi Cerkvi. Samo po ljubezni nas bodo spoznali, da smo njegovi učenci.

    Ker je Juda Iškarijot odpadel od zbora apostolov, je bilo treba dobiti zamenjavo. Apostol Peter je predlagal, da naj bo to eden izmed tistih, ki so stalno hodili za Jezusom, beremo v Apostolskih delih (1,15-17.20.26). Žreb je določil Matija. Tako so apostoli po molitvi in žrebu sami izbrali in posvetili prvega škofa. To se ponavlja vse do današnjih dni. Krajevne Cerkve ni brez škofa, ki je Kristusov namestnik na zemlji in prvi voditelj vernega ljudstva. Prav je, da molimo za svojega pastirja in ga podpiramo pri njegovem poslanstvu. To poslanstvo pa ni lahko, saj danes močno čutimo pomanjkanje Božjih sodelavcev, pomanjkanje predvsem tistih, ki bi se trudili, da bi evangelij živeli v vsakdanjem življenju. Zato je treba moliti in prositi, da bi mladi čutili Božji klic in se velikodušno odzvali.

    Apostol Janez v 1. pismu (4,11-16) pravi, da ljubezen ni ena od izbir, ampak je dolžnost: »Če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.« Samo ljubezen nas bo povezala z drugimi in Bogom. »Kako naj ljubim Boga, če ga ne vidim?« otrok sprašuje kateheta. »Boga boš videl v človeku, ki mu boš naredil kaj dobrega in mu pomagal!« navadno odgovori katehet. Kjer se ljubimo med seboj, tam je Bog vedno med nami. To nam zagotavlja apostol Janez: »Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna.«

    Ko se je Jezus poslavljal, je mislil na svoje učence in na širjenje veselega oznanila. Vsebinsko jih je sicer dobro pripravil, saj so tri leta hodili za njim, vendar življenje je navadno čisto nekaj drugega, kot lep nauk. Preizkušnje marsikoga vržejo s tira, da pozabi na prehojeno pot in se obrne po vetru. Zato je Jezus prosil Očeta: »Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak, da jih obvaruješ hudega.« Zakaj Jezus pred odhodom v nebo prosi za učence? Zaveda se, da bodo začetki krščanstva povezani s prelivanjem krvi in trpljenjem nedolžnih, zato prosi Očeta, da jim da notranjo moč, da bodo sposobni vztrajati. V današnji liberalni družbi ni nič drugače: za vero je vedno treba zastaviti samega sebe in vztrajati do konca. Hranimo se z Jezusovimi spodbudami, a nam lahko marsikdo očita dvoličnost med besedami in dejanji. To ne velja le za duhovnike, ampak za vse, ki se imenujemo kristjani. Vedno bolj bo potrebno razumeti, da današnji svet potrebuje našo pričevanjsko držo. To ne pomeni, da stojim na svojem bregu in si sam pri sebi rečem: Z menoj ni nič narobe, vsi drugi ljudje imajo problem. Včasih nam kdo očita: »Saj med vami kristjani in tudi duhovniki ni nič drugače kot v kakšnem podjetju, ravno tako se grdo gledate med seboj in si mečete polena pod noge in ne podpirate drug drugega.« Ob takšnem očitku, bi se moral vsakdo izmed nas močno zamisliti in si izprašati vest glede svojega krščanskega življenja. Pomembno se mi zdi spodbujati k temu in premagovati zamere, užaljenost, predsodke in podobno. Ne moremo kazati s prstom na vse navidezne zunanje sovražnike. Jezusova prošnja je bila edinost – »da bodo eno kakor midva«. Ali res razumem, kaj to pomeni?