Ostanite v moji ljubezni

    Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni! Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni. To je moja zapoved, da se med seboj ljubíte, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje življenje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne vé, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

Jn 15, 9-17

LJUBEZEN JE BOŽJI DAR

    Kdo je med izbranimi? Vsakdo bi želel vedeti, ali je njegovo mesto v nebesih zagotovljeno. Marsikdo je pripravljen plačati veliko vsoto, samo, da bi si zagotovil mesto čim bolj spredaj. Toda Božje ljubezni ni mogoče omejevati. Vsak od sedmih milijard ljudi na zemeljski obli ima enake možnosti. Z nastopom krščanstva ni več izvoljenega naroda, ampak smo vsi sprejeti kot Božji otroci in Očetovi ljubljenci, če seveda tega privilegija ne zapravimo, ko načrtno zavržemo Božjo ljubezen. Bili smo izbrani in sedaj moramo ljubezen, ki smo jo prejeli, posredovati naprej. Ljubezen je razpoznavno znamenje prave vere. Bog, ki ne bi bil ljubezen in ne bi imel vseh ljudi enako rad, bi bil tiran. Prav tako pravega vernika ne opredeljuje toliko teološko znanje, ampak v prvi vrsti življenje iz vere. Ljubezen nas povezuje, sovraštvo nas ločuje. Zato je Jezus združil dve zapovedi o ljubezni – do Boga in do ljudi - v eno samo in nam s svojo smrtjo na križu pokazal, da ni večje ljubezni, kakor je ta, da si sposoben dati življenje za bližnjega. On je šel celo do skrajnosti: življenje je daroval za tiste, ki so ga sovražili.

    Ko je Peter prišel h Korneliju in videl delovanje Božje milosti, je priznal: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.« (Apd 10,34-35) Bog ni poslal svojega Sina samo zaradi Judov, ampak zaradi vsega človeštva. Vsi smo Božji otroci in vse nas ima Bog Oče enako rad.

    Odrešenje je velik dar; z ničemer si ga nismo zaslužili. Zato je še toliko bolj pomembno, da se ljubimo med seboj, kot nas pouči apostol Janez v svojem 1. pismu (4,7-10). Boga morem spoznati tako, da ga ljubim. Ni toliko pomembno, da veliko vem o Bogu, ampak da Božjo ljubezen sprejmem in se nanjo odzovem z ljubeznijo. Ljubezen je namreč v tem, da nas je Bog prej ljubil in tvegal vse samo zato, da bi nas pridobil. Jezus od nas pričakuje ljubezen. Prava ljubezen prihaja od Boga. Vse, kar nam je podarjeno, je treba deliti in s tem bogatiti človeštvo. Ljubezen smo prejeli kot zastonjski dar in je ne smemo zadržati zase. Ljubezen je edino bogastvo, ki ga imamo, in s tem bogastvom je treba razveseljevati druge in tako množiti ljubezen.

    Kako pa ostanemo v ljubezni? Tako, da izpolnjujemo Božje zapovedi, pravi evangelist Janez (15,9-17). Vse zapovedi niso nič drugega kot jasno znamenje, kako nas ima Bog Oče rad. Vse stvari bi rad razdelil med vse svoje otroke in zato želi, da bi mu bili čim bolj podobni. Jezus je Očetova podoba: kdor je gledal njega, je gledal Očeta. Kakor je Oče njega ljubil, tako je on ljubil apostole in vse ljudi, s katerimi se je srečeval. Danes ni nič drugače: Jezus je zvest in svoje ljubezni ne omejuje, le naš odgovor ni vedno pravi. Ker nas on ljubi, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega. Kristusovo mišljenje je merilo pravega mišljenja. Če je Kristusovo mišljenje v nas, se znamo vživeti v mišljenje sočloveka in razločevati, kaj je v njegovem mišljenju že Kristusovega, kaj pa še ne, oziroma kaj v njegovem mišljenju Kristusovemu nasprotuje. Dostikrat lahko začutimo, da smo prešibki, da bi to nalogo zadovoljivo izpolnili. Prav to pa je nagib za ponižno priporočanje Svetemu Duhu. Zdrav odnos do Boga je, če se stalno zavedamo, da naše duhovne naloge tako presegajo naše sposobnosti, da nam samo Bog lahko pomaga, da jih opravimo.. Ko opravljamo v Cerkvi delo, pri katerem nam lahko samo Bog pomaga, je potrebno, da je stalno med nami ljubezen. »Ljubimo se med seboj,« pravi Janez, kajti »ljubezen je od Boga«. Tako od Boga je, da je »vsak, ki ljubi,« »iz Boga rojen in Boga pozna«. Boga pozna iz izkustva ljubezni. Bog je ljubezen. Bog je Duh. Bog je Luč. To so trije poskusi, kako simbolično opisati Božje bivanje. Moliti in izpolnjevati Božjo voljo pomeni Boga ljubiti. Ne smemo ga istovetiti s predmetnim svetom. Navzoč je znotraj vsega ter obenem vse presega, kar pomeni, da je transcendenten. Luč pomeni, da je v njem resnica. Blaženi Anton Martin Slomšek je zapisal: »Ljudje, ki so nezvesti Bogu, ne bodo zvesti bližnjemu. Kdor je brez strahu pred Bogom, je brez vesti tudi v svoji vsakdanji službi.« Naj Gospod vodi naše misli, besede in dejanja, da bomo moč njegove ljubezni prinašali v življenja svojih bližnjih.