Jezus se prikaže apostolom

   Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

   Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« 

   Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.

Jn 20,19-31

LJUBEZEN IN USMILJENJE

    Drugo nedeljo po veliki noči imenujemo tudi bela nedelja. Izraz je povezan s prvim obdobjem krščanstva, ko so nove, odrasle kristjane sprejemali v Cerkev s krstom na velikonočno vigilijo. Ti so potem teden dni hodili v belih oblačilih in v nedeljo po veliki noči so odložili slovesna bela oblačila. Za njih se je začelo normalno življenje, povezano z vsakodnevnimi skrbmi, ko je treba praktično pokazati svoje prepričanje. Bog se jih je usmilil in jim podaril novo življenje z vodo in Svetim Duhom. Pokojni papež, sveti Janez Pavel II., pa je na to nedeljo umestil praznik Božjega usmiljenja. Lahko rečemo, da je to celo smiselno, kajti biti član Jezusove Cerkve je privilegij, povezan z neskončno Božjo dobroto in njegovim usmiljenjem. Koliko razlogov, da praznujemo in se veselimo. Bog še ni obupal nad nami: rad nas ima kljub naši nezvestobi. Najbolj mu bomo hvaležni s tem, da živimo iz krstne milosti in s svojim življenjem pričujemo, da nas je Jezus prepričal in zato hodimo za njim. Bodimo veseli in srečni kristjani.

    Apostolska dela (4,32-35) nam poročajo o življenju prvih kristjanov. Krščanstvo je je namreč na začetku hitro širilo. Moč je dajal vstali Jezus, ki so ga učenci videli. Vsem so govorili, da je njegovo vstajenje resnično in Jezus je podpiral njihovo delo s čudeži in znamenji. Vsi so čutili, da so kakor »eno srce in ena duša«, ker jih novi nauk povezuje med seboj. Biti enega srca in ene duše! To je ideal, po katerem vsi hrepenimo. To ne pomeni, da vsi enako mislimo, ampak, da se vsi trudimo, da bi v skladu z darovi, ki smo jih prejeli, bili sol in kvas za sodobno družbo. Zavedamo se sicer svoje človeške krhkosti, ki pa jo premagujemo z Božjo močjo in globokim prepričanjem, da smo orodje v Božjih rokah. Kot prva Cerkev smo tudi mi dolžni skrbeti za brate in sestre v pomanjkanju.

    Apostol Janez v svojem 1. pismu (5,1-6) piše tedanjim vernikom, istočasno pa tudi nam osebno, da je ljubezen razpoznavno znamenje kristjana: kdor ljubi, mu nobena stvar ni težka, z lahkoto sprejema zapovedi in bližnji mu niso nasprotniki, ampak bratje v Kristusu. V ljubezni je moč, da lahko kljubujemo mikom tega sveta in premagamo skušnjave.

    Evangelij po Janezu (20,19-31) nam prikaže, kako Jezus pooblašča svoje učence, da v njegovem imenu oznanjajo velika Božja dela. Vstali Gospod je prišel k učencem kot tisti, ki prinaša mir. Vsakič, ko se sreča z učenci, jih pozdravi: »Mir vam bodi!« V njihove strahove in negotovost prinaša mir, ki jih rešuje spon strahu. Ta mir je v moči Svetega Duha, ki so ga apostoli prejeli in tako dobili moč za oznanjevanje. Nismo močni zaradi samega sebe, ampak zaradi Boga, ki nas vodi in varuje. »Prejmite Svetega Duha!« je rekel Jezus svojim učencem ob slovesu. Moč Svetega Duha je potrebna. Če hočemo biti pokončni, veseli kristjani, moramo biti odprti za Božje posege in predvsem v kritičnih, prelomnih časih veliko moliti za razsvetljenje, prave besede in zares iskreno ljubezen; delati moramo dobro povsod, kamor nas zanese naš korak. Vsi smo namreč poslani, da govorimo in pričujemo, da je odrešenje samo v Bogu, ki nas ljubi in nam odpušča grehe. Apostol Tomaž ne verjame, da je Jezus zares vstal. Želi ga videti in otipati, se prepričati s svojimi čuti. Dvomi, a ko sreča Jezusa, ko ga povabi, da se prepriča, se njegov dvom razblini in Tomaž izpove vero. Ali ni pogosto naša vera podobna Tomaževi pred srečanjem z vstalim? Tudi nam stopa naproti Jezus in nas vabi, da pogledamo njegov obraz in spregledamo, da se dotaknemo njegovih ran in rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« Naproti nam prihaja usmiljeni Jezus, ki nam želi dati številne milosti. “Glej človek, zate sem na zemlji postavil prestol usmiljenja. Ta prestol je tabernakelj in s tega prestola usmiljenja želim vstopiti v tvoje srce. Glej, nisem se obdal ne s spremstvom, ne s stražo. Vsak trenutek imaš dostop do mene. Ob vsakem dnevnem času se želim pogovarjati s teboj in te obsipati z milostmi.” (Iz dnevnika sv. Faustine Kowalske). Ne obotavljajmo se in se odprimo za vse milosti, ki nam jih Jezus v svoji dobroti in usmiljenju  želi dati.