Prazen grob
Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9
VESELIMO SE – ALELUJA!
Velika noč je največji krščanski praznik. Brez Jezusovega vstajenja je namreč prazna naša vera. Ta praznik pa ni samo spomin na Jezusov največji čudež, ampak hkrati že okušanje tega, kar nas čaka po smrti. Tudi mi bomo poveličani, ker je Jezus v nebesih za nas pripravil prostor. Zato lahko z velikim veseljem pojemo velikonočno alelujo in vzklikamo: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!« Velika noč je namreč praznik zmage. Jezus je vstal od mrtvih in premagal smrt, zato odslej smrt nima več tiste moči, kot jo je imela. To stvarnost gledamo še nejasno, kot v zrcalu, nekoč pa bo postala resničnost za vsakogar od nas. Tako kot pomlad premaguje mrzlo zimo, bo naše življenje slavilo zmago nad smrtjo, ko se bomo srečali z Jezusom iz oči v oči. Sedaj pa kot nemočni ljudje in grešniki priznavamo, da je v Bogu naša moč in naše odrešenje.
Apostoli so prve zanesljive priče Jezusovega vstajenja. Šli so v svet in začeli oznanjati veselo novico, da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak jo imata vstajenje in večno življenje. Apostol Peter je, kot je zapisano v Apostolskih delih (10,37-43), svojim poslušalcem spregovoril o dogodkih velikega tedna. Nastopil je kot tisti, ki je bil zraven, ki je vse doživel. Tudi sam se je spopadal s svojo nemočjo, ko Jezusovega vstajenja ni bil sposoben dojeti s svojim razumom. Jezus se mu je prikazal in mu odprl oči. Tudi mi moramo gledati s srcem in z vero na Jezusovo in svoje vstajenje.
Če hočemo razumeti vstajenjski dogodek in ga sprejeti kot vrhunec krščanske vere, moramo postati novi ljudje. Apostol Pavel nam v 1. pismu Korinčanom (5,6-8) naroča, naj postrgamo stari kvas, da bomo novo testo. Z Jezusovim vstajenjem so nastopili novi časi, zato ne smemo uporabljati starega kvasu hudobije in zla. Kristus nas je spravil s svojim Očetom in sedaj smo mi dolžni podati desnico vsakemu. Naj se velika noč pozna tudi v tem, da ne delamo razlik med ljudmi glede na njihovo uspešnost in družbeni položaj. Pred Bogom smo vsi bratje in sestre.
Komu je Jezus najprej oznanil novico o vstajenju? Ženam, ki jih v takratnih časih nihče ni upošteval in niso imele pravice, da bi javno nastopale in se trudile pri vzpostavitvi boljših razmer. In Jezus se je obrnil ravno nanje in jim s tem pokazal, da jim popolnoma zaupa. Tako danes oznanjevanje evangelija in največje novice, da je Jezus vstal od mrtvih, ni več le privilegij apostolov, ampak dolžnost in pravica vsakega kristjana. Marija Magdalena, Peter in Janez so trije očividci, ki so našli prazen grob, ko so iskali Jezusa. Ko se je Jezus nato njim in vsem apostolom ter še mnogim drugim učencem očitno prikazal, je njihovo upanje postalo trdno prepričanje. Nam, ki nismo bili med očividci, samo močna vera naredi vstajenjski dogodek za razlog upanja, da je po smrti tudi za nas pripravljeno poveličanje. Vera nima nič skupnega z gledanjem in vstajenjski dogodek nič skupnega s starim, umrljivim človekom. Potrebna sta milost in prerojenje, da lahko vstanemo kot novi ljudje in velikonočni kristjani. Velikonočni kristjan je vesel, radosten kristjan, ki je poln upanja in ljubezni. Naj nam vstali Gospod pomaga, da bomo veseli kristjani in bomo povsod navdušeno pričevali za vero v vstalega Jezusa.