Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem
Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Bétfage in Betanije ob Oljski gori, je poslal dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ›Zakaj to delata?‹ recita: ›Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm.‹« Odšla sta in našla oslička, privezanega pri vratih zunaj ob cesti, ter ga začela odvezovati. Nekateri izmed tistih, ki so tam stali, so jima rekli: »Kaj delata? Zakaj odvezujeta oslička?« Odgovorila sta jim, kakor je rekel Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta k Jezusu oslička, položila nanj svoja plašča in sédel je nanj. Veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa veje, ki so jih odlomili na poljih. Tisti, ki so šli pred njim, in tudi tisti, ki so šli za njim, so vzklikali: »Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, kraljestvo, ki prihaja!
Mr 11,1-10
KRIŽ ZNAMENJE UPANJA
Ko govorimo o trpljenju, nimamo v ospredju le ljudi, ki so zboleli za kakšno neozdravljivo boleznijo, niti ne starčkov pri stotih, ki so že naveličani življenja, ampak tudi še veliko drugih ljudi, ki so v različnih krizah in duhovnih stiskah in ne vidijo pravega izhoda iz svojih težav. V trpljenju, o katerem bomo v velikem tednu, ki je pred nami, premišljevali, je Kristus pokazal, da je z nami solidaren. Trpljenje je del življenja, del našega vsakdana, zato je naš Odrešenik hotel iti tudi skozi to izkušnjo. Tudi mi moramo sprejeti to senčno stran našega bivanja, vendar na tak način, da bo na koncu sledila zmaga in ne poraz. Zato se je treba ozirati na Jezusa, ki je imel pred seboj vso človeško usodo in ni obupal. Takrat, ko je bil na križu negiben, ko so tudi apostoli zbežali, takrat, ko je bil pred Jezusom smrtni boj in neizogibna smrt, nas je odrešil. Od takrat naprej je križ, ki simbolizira sleherno trpljenje, znamenje odrešenja. Ko sprejmemo trpljenje kot način odreševanja sebe in naših bližnjih, trpljenje ni več krivica in nasilje, ampak zanesljiva pot, po kateri pridemo do vstajenja.
Prerok Izaija (50, 4-7) nam spregovori o trpečem služabniku. Trpljenje je senčna stran življenja, zato se proti njemu borimo. Tudi prerok Izaija je moral skozi preizkušnjo trpljenja in tedaj je spoznal, da kot človek trpljenja ne bo premagal. Treba se je ozreti v nebo, zanesti se je treba na Boga in trpljenje ne bo več sramota, ampak moč na poti proti cilju. Kako je Božji Sin premagal smrt in trpljenje? Tako, da se je prepustil človeškim rokam. Vedel je, da nas bo lahko odrešil samo na tak način. In uspelo mu je: njegova popolna daritev je zgled za vse nas, kako popolna ljubezen ne išče nobene koristi zase.
Jezus je bil Bog, a se s tem ni hvalil, ampak »je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem«. Tako je pisal Pavel Filipljanom (2,6-11).Člane te krščanske skupnosti je hotel spodbuditi, naj se trudijo, da bi svojega Učitelja čim bolj posnemali in sprejemali razne stiske in trpljenje brez godrnjanja. Jezus, ki je bil Bog, se ni oklepal enakosti z Bogom, ampak se je bil pripravljen ponižati do skrajnosti, da je lahko služil tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ali smo sposobni posnemati Jezusov zgled in pozabiti na svoje ime, na kariero, na denar, ki ga imamo na tekočem računu, ter se pomešati med reveže in brezdomce? Kadar smo namreč sami slabotni, smo lahko z Jezusom najmočnejši, ker se več ne zanašamo nase in na materialne dobrine, ampak na Boga.
Zakaj Jezus vstopa v Jeruzalem, ali morda bolje, kako Jezus vstopa v Jeruzalem? Množica mu vzklika kot Kralju. Toda ne nasprotuje jim, ne reče jim, naj umolknejo. Toda, kakšne vrste kralj je Jezus? Poglejmo ga: jezdi osliča, ne spremljajo ga dvorjani, ne obdaja ga vojska kot simbol moči. Tisti, ki ga sprejmejo, so ponižni, preprosti ljudje, ki imajo smisel videti v Jezusu nekaj več, imajo tisti smisel za vero, ki pravi: 'To je Zveličar!' Jezus ne vstopa v sveto mesto, da bi ga sprejeli s častmi, s katerimi sprejemajo zemeljske kralje, tiste, ki imajo oblast, nadvlado. Vstopa zato, da bo prebičan, zasramovan, razžaljen; vstopa, da bo prejel trnovo krono, palico, škrlatni plašč. Njegovemu kraljevanju se bodo posmehovali, vstopa, da se bo z lesom obložen povzpel na Kalvarijo. Jezus vstopa v Jeruzalem, da bo umrl na križu. In ravno tu zasveti kot kralj po Božje. Njegov kraljevski prestol je les križa. Jezus ga sprejme nase ... Zakaj križ? Zato, ker sprejme nase zlo, umazanijo, greh sveta, tudi naš greh in ga umije, umije ga s svojo krvjo, z usmiljenjem, z Božjo ljubeznijo. Zazrimo se naokoli. Koliko ran povzroča človeštvu zlo: vojne, nasilja, ekonomski spori, ki prizadenejo najslabotnejšega, nadalje hlepenje po denarju, ki ga nihče ne more vzeti s seboj. Ljubezen do denarja, oblast, korupcija, ločitve, zločini proti človeškemu življenju, proti stvarstvu. In tudi, vsak to dobro ve in pozna, naši osebni grehi, pomanjkanje ljubezni, spoštovanja do Boga, do bližnjega ter do vsega stvarstva. Jezus na križu čuti vso težo zla, ki ga premaga z močjo Božje ljubezni, premaga s svojim vstajenjem. To je dobro, ki nam ga je Jezus vsem nam storil na prestolu križa. Kristusov križ - objet z ljubeznijo - ne vodi v žalost, temveč v veselje, v veselje, da smo odrešeni in zato želimo storiti vsaj malo od tega, kar je On storil na dan svoje smrti.