Jezus in Nikodem

    In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Jn 3,14-21

BOG NAS DVIGA IZ TEMIN GREHA

    Povsod, kjer smo, se srečujemo z nepopolnim svetom, v katerem je veliko slabega. Že v Stari zavezi se je pokazalo, da izvoljeni narod ne bo vreden Božjih obljub, ker se je velikokrat izkazal kot nezvesto ljudstvo; pismo Efežanom nam razkriva posledice grehov, ko je človek notranje mrtev, kar se zgodi zato, ker je svet zapadel v greh in  sovraži luč. Proti temu se lahko borimo samo z velikim občutkom za greh: »Samo človek sem, krhka posoda, ki se lahko vsak trenutek razbije!« V postu, ki je povezan z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, se marsikdo, posebno hudo bolni, zapuščeni in zatirani sprašujejo: »Kaj vse me še čaka? Kaj se bo z menoj zgodilo, ko bo nastopil čas slovesa?« Človekovo življenje je negotovo in nihče, razen Kristusa, nam ni razločno govoril o življenju, ki nas čaka onstran groba. Če verujemo Kristusu, imamo tudi odgovor na to zadnje vprašanje: On je vesolje, svet in človeštvo spravil z Očetom, zato se je treba oprijeti na vero v večno življenje. Post je priložnost, da to vero poglobimo, da najdemo tesnejši stik z Jezusom, ki nas preko križa vodi v večno veselje.

    Druga kroniška knjiga (36, 14-16.19-23) govori o nezvestobi izvoljenega ljudstva, ko je vedno znova prelamljalo zavezo z Bogom. Kopičili so nezvestobo, posnemali gnusobe drugih narodov in oskrunili Gospodovo hišo v Jeruzalemu. To je bil popoln odpad od Boga. Bog sicer nekaj časa prenaša človekovo oddaljevanje, v določenem trenutku pa dopusti, da nas zajame kriza, ki narod prečisti. Kot nekoč v Stari zavezi, ko ljudstvo ni poslušalo Božjih poslancev, so tudi danes kristjani in nasploh verni ljudje mnogim v posmeh. Nezvestoba in različne druge gnusobe se kopičijo iz dneva v dan, človek se obnaša kot da Boga ne potrebuje več, tisti pa, ki veruje, je deležen očitkov, da zaradi svoje vere ni nič boljši od drugih ljudi. Potrudimo se, da bo ta predsodek zavržen. Ne dovolimo, da bi Božja milost šla mimo nas, ampak utrjujmo svojo zvestobo z molitvijo.

    »Bog je bogat v usmiljenju,« je Pavel pisal Efežanom (2,4-10). Greh nam vzame milost in nas pahne v temo. Toda Gospod nam odpušča grehe in nas stalno oživlja. S čim pa mi merimo bogastvo? S težo tekočega računa, dragimi avtomobili, luksuznimi hišami in drugimi stvarmi, ki jih molj razje. Sedaj je pravi čas, da spremenimo miselnost in začnemo razmišljati drugače: bogat je tisti, ki je sposoben stopiti do vsakega človeka in mu prinesti žarek upanja. Vendar se ne smemo zanašati na dobra dela in se s tem hvaliti, kajti odrešeni smo z milostjo po veri. Naša vera in naša dobra dejanja so Božji dar.

    Evangelij po Janezu (3,14-21) nam spregovori o velikih skrivnostih odrešenja. Jezus jasno pove Nikodemu, da bo Sin človekov povzdignjen, tako kot je Mojzes povzdignil kačo v puščavi. Kdor je pogledal na kačo, mu ni škodoval pik strupenih kač. Prav tako bo rešen, kdor bo pogledal na križ in veroval v Sina človekovega. Jezus nam obljublja večno življenje. Zato se je potrebno izogibati greha in se čim bolj zbližati z Jezusom, ki je luč. Tisti, ki je v grehu, ne mara luči, ker se boji, da se bodo razodela njegova slaba dejanja. Treba se je držati resnice, ki ima edina v sebi moč, da spreminja stvarstvo. Luč naredi vidno vse, kar obsveti: ne le naše sposobnosti, ampak tudi napake. Brez nje je človekova duhovna rast nemogoča, oziroma postane igra samoodreševanja, ki ne prinese nobenih rezultatov. Samo Jezus je naš odrešenik in Gospod. Kdor se njega drži, je na pravi poti. Zato vztrajajmo na duhovi poti. Približujmo se Jezusu, ki nam edini more dati večno življenje. Latinski pregovor pravi: »Kaplja ne izdolbe kamna s silo, ampak z vztrajnim padanjem.« Vztrajnost je tolažilna čednost, saj pomaga do zmage tudi šibkim, boječim in manj nadarjenim. Prosimo Gospoda, da nas s svojim blagoslovom utrjuje, da bomo vztrajali do konca, do večne sreče pri Bogu. To je tudi naš končni cilj: doseči Jezusovo obljubo – večno življenje.