Jezus očisti tempelj

   Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

   Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

Jn 2, 13-25

ZAPOVEDI SO ZNAMENJA

    Kdo ne bi bil rad popoln? Biti perfekten, brez napake, obdarjen samo z najboljšimi lastnostmi, to so sanje vsakega človeka. Vendar pogostokrat iščemo popolnost na napačnem kraju: v trgovinah, na banketih, na luksuznih potovanjih, na sanjskih počitniških lokacijah … To se zdi popolnost tega življenja, ki ga mnogi želijo preživeti v hedonističnem uživanju. Jezus pa nam govori, da moramo biti popolni, kot je popoln naš nebeški Oče. Popolnost torej ni v čim več imeti, vse posedovati, ampak v čim več biti in čim bolj ljubiti. Božja beseda te nedelje nam želi povedati, da nas ima Bog rad in nam želi samo dobro. Zato nas poučuje in nam daje navodila, ki nam omogočajo srečno življenje. Taka navodila so Božje zapovedi, ki so postavljene za nas, da bi znali pravilno ravnati v medsebojnih odnosih in odnosu z Bogom. Kot bi v prometu nastala zmeda, če ne bi bilo prometnih znakov, tako bi v našem življenju bil nered, če ne bi Bog dal zapovedi. Zapovedi pa niso težke, ker nam pomagajo na naši poti skozi življenje. Kot ni dobro delati prometnih prekrškov, tudi ni dobro kršiti zapovedi, saj kršitve pogosto vodijo v nesrečo.

    Prav o Božjih zapovedih nam spregovori 2. Mojzesova knjiga (20,1-17). »Ne imej drugih bogov poleg mene!« je Bog naročil izraelskemu ljudstvu in naroča tudi nam. Neverjetno kakšne bogove smo si danes ustvarili in kako se jim klanjamo. Enaindvajseto stoletje naj bi bilo stoletje duha, pa smo priča najhujšim oblikam poganstva. Po eni strani smo prepričani, da Boga sploh ne potrebujemo, a smo si hkrati ustvarili božanstva, ki nam ne morejo pomagati. To so razna božanstva, ki se imenujejo slava, moč in denar. Pehamo se za njimi in jim suženjsko služimo. Iščemo raznovrstne užitke, ki nam ne prinašajo trajnejše sreče. Na stranski tir pa postavljamo Boga, ki nam edini daje trajno srečo, pa ne samo na zemlji, ampak tudi onkraj smrti, kjer nam je pripravil večna bivališča. Prav zapovedi so smerokazi, da tega končnega cilja ne izgubimo, so ograja, da ne pademo.

    Od vsakega, ki prihaja z novo idejo ali novim naukom, pričakujemo, da bo svojo novost sposoben razložiti in podkrepiti s kašnim znamenjem. Zato so bili apostoli vedno na preizkušnji, ali bodo sposobni predstaviti Jezusovo oznanilo na tak način, da bodo poslušalci razumeli. Zavedali so se, da je prava moč in modrost samo v Kristusu, zato se niso sramovali križa, po katerem je prišlo odrešenje. Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom (1,22-25) pravi, da so Judje zahtevali znamenje, Grki pa so iskali modrost. Kaj pa mi? Nič. Siti smo vsega in nič, kar ni povezano z adrenalinom, nas ne premakne. Duša pa hrepeni po miru, ki ji ga ne moremo zagotoviti. Kaj se mora zgoditi, da bi zopet zahrepeneli po Bogu in ga začeli iskati?

   Evangelist Janez (2,13-25) poroča, da se je bližala judovska velika noč in Jezus je prišel s svojimi učenci v tempelj molit. In kaj je našel v templju? Bazar in trgovanje vsevprek. To ga je tako razjezilo, da je vzel bič in vse spodil iz templja. »Iz hiše mojega Očeta ne boste delali tržnice!« je rekel Jezus trgovcem v templju. Morda tudi sami večkrat pozabljamo, da je cerkev svet hram, kraj, kjer je Bog vedno navzoč in nas vedno čaka. K njemu prihajamo, da bi si pridobili notranji mir, ki nam večkrat primanjkuje, in da bi našli Božjo tolažbo in ljubezen, ki odpušča in sprejema vsakega človeka takšnega, kakršen je. Na žalost so tudi naša svetišča pogostokrat prostor za trgovanje, ko nekateri moški med pridigo sklepajo kupčije, ženske se ogledujejo, ali so po zadnji modi, mladi se spogledujejo, otroci pa se pogovarjajo in počnejo razne neumnosti. Pravi namen obiska cerkve in bogoslužja je čaščenje in slavljenje Boga. Prihajamo k njemu, da se mu zahvalimo za življenje, zdravje in uspeh, da ga počastimo. Mar ne bi tudi v naših cerkvah Jezus potreboval bič, da bi razgnal tiste, ki v Božjo hišo niso vstopili s pravim namenom. Bog ve! Kakor koli že, Bog deli mnogotere milosti, na nas pa je, ali jih želimo prejeti ali pa je vse le nekakšna folklora. P. Franc Cerar je zapisal: »Ko svet je poln prevare in zablod, težko resnico ločiš od laži, mi Kristusova Cerkev jasno sveti: na skali nezmotljivosti stoji.« Naj nam Bog pomaga, da bomo zmogli ločiti med dobrim in zlim, se odpreti Bogu in sprejeti njegovo milost ter živeti za brate in sestre, kakor nas uči naš učitelj Jezus Kristus.