Spremenjenje na gori
Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.
In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
Mr 9,2-10
ČE JE BOG ZA NAS, KDO JE ZOPER NAS?
Postni čas je povezan tudi z različnimi odpovedmi. Vse, kar je lepo in mogočno, ne nastane iz nič, ampak je povezano z žrtvami in različnimi odrekanji. Še več, velike zgodovinske prelomnice so vedno povezane z žrtvami nedolžnih. Božja beseda te nedelje nas na nek način plaši, ko pomislimo, kaj vse je Bog zahteval od posameznikov skozi zgodovino Božjega ljudstva. A po drugi strani nas navdušuje njegova ljubezen, zvestoba in modrost, preko katere se izkaže njegovo veličastvo. Bog je vedno na naši strani, čeprav se nam včasih zdi, da ni tako. On kljub naši nezvestobi bdi nad nami in nam daje novo upanje tudi takrat, ko se zdi, da je bitka izgubljena. Lep primer je očak Abraham, o katerem beremo v odlomku iz stare zaveze. Zato bodimo pripravljeni, da vsakemu, ki bo zahteval odgovor o našem krščanskem življenju, brez zadrege rečemo: »Jezus me je prepričal!«
Prva Mojzesova knjiga (22,1-2.9-18) nam predstavi po eni strani srhljivo, po drugi strani pa fascinantno zgodbo očaka Abrahama. Takole pravi: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v pokrajino Morijo in ga daruj tam v žgalno daritev na eni izmed gorá, ki ti jo bom pokazal!« Ali ni ta zahteva nečloveška? Če bi kdo danes to zahteval, bi ga imeli milo rečeno za nestrpneža. Abraham pa ve, da Bogu ne sme nič odreči, zato tvega. Njegova vera v neskončno ljubezen in dobroto Boga je tako velika in neomajna, da niti ta zahteva ne more omajati njegovega zaupanja. Abraham je popolnoma prepričan, da Bog ve, kaj dela. Seveda je žalosten, ker mora darovati najdražje, kar ima, vendar Bogu popolnoma zaupa. Zato Bog tik pred izvršitvijo dejanja ustavi Abrahama in ga nagradi in mu obljubi svoj blagoslov.
Apostol Pavel, nam v pismu Rimljanom (8,31b-34) zagotavlja: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« Bil je namreč prepričan, da je Bog vedno na naši strani, kajti »on ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse«. Zato se lahko zanesem nanj in ga sprejmem za svojega voditelja. Kdor je z Bogom in v Bogu, se mu ni treba bati, da bi zgrešil svoj življenjski cilj.
Ko si v stiski in slepi ulici, potrebuješ nekoga, ki posveti v tvojo temo in ti pokaže pot iz krize. Evangelij po Marku (9,2-10) nam govori o popolnoma drugačni resničnosti, ki je s človeškimi očmi ne moremo videti. Jezus je vzel s seboj na goro nekaj svojih najožjih sodelavcev in se pred njimi spremenil. Tako jim je za trenutek odprl vrata, ki vodijo v večnost. Česa takega še noben človek ni videl. Učenci so gledali ta prizor, a hkrati niso veliko razumeli. Iz celote preobraženega Jezusa odseva luč, ki pomeni resnico. Sijoči obraz in bela oblačila Spremenjenega simbolično sporočajo resnico, da je Jezus Bog, ki je človekoljuben. Vabi nas, da ga skozi duhovnost postnega časa tudi mi bolje spoznamo iz sijaja resnice, ki žari od njega naproti nam. Takrat se je iz oblaka oglasil Oče, ki je potrdil, da je Jezus njegov Sin, ki naj ga poslušajo. Spremenjeni Jezus se pogovarja z dvema velikima osebama iz stare zaveze z Mojzesom in Elijem. Kljub temu, da so se prestrašili, so se učenci zelo dobro počutili. S tem dogodkom, je Jezus želel pokazati, da resničnega končnega cilja ni tukaj, ampak nas čaka po telesni smrti. Petrovo duhovno stanje je bilo vzrok, da je bil na gori prestrašen. Ni več vedel, kaj naj govori. Potreboval je močen duhovni sunek. Omogočil mu ga je Jezus s svojo spremenitvijo, da je v trenutku spoznal, kako čisto blizu nam je neskončno popoln nadnaravni svet, za katerega je vredno žrtvovati vse. V molitvenem srečanju na gori Bog Oče preobrazi Jezusa in omogoči učinek te preobrazbe na apostole. To je torej dogodek molitve. Oče je Resnica sama. Zato je Jezusov pogovor z njim ves v sijaju luči. Oče poziva nas, da poslušamo Kristusa, ki je Luč. Središče našega spremenjenja je po Svetem pismu poslušanje Kristusa. Poslušanje Božje besede nas uvaja v molitev. Poslušati Kristusa pomeni najprej biti z njim in z Očetom. Tako spoznamo pravega Kristusa. Poslušanje omogoča pogovor z Očetom. Molitev in poslušanje Kristusa sta pogoj za krščansko preobrazbo ljudi.