Hudi duh skuša Jezusa

   Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. Bil je v puščavi štirideset dni in satan ga je skušal. Živel je med zvermi in angeli so mu stregli.

   Ko pa so Janeza vrgli v ječo, je Jezus prišel v Galilejo in je oznanjal evangelij o božjem kraljestvu, govoreč: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Mr 1,12-15

POSTNI ČAS JE NOVA PRILOŽNOST

   »Božje kraljestvo se je približalo.« Ta stavek je veselo sporočilo, s katerim je začel Jezus svoje javno delovanje. Tako kot nekoč, za Jezusove sodobnike, je tudi danes le puhla fraza za mnoge, ne le za ateiste, temveč tudi kristjane. Kdo se danes zamisli ob resnih problemih, ki so povezani s politično, gospodarsko, kulturno in tudi duhovno krizo. Marsikdo je že zadovoljen, če je sit in pod streho, kot da je to dovolj za smiselno življenje. Jezus pa nas vabi: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Postni čas je najprimernejše obdobje za spreobrnjenje ali novo stvarjenje, ki se ne zgodi na nekem nevtralnem področju. Preustvarjen mora biti konkreten človek, ki kot svobodno bitje išče dialog z Bogom. Bog je naredil prvi korak do nas s krstno milostjo, mi pa moramo odgovoriti z zavestno odločitvijo, da Božjo ponudbo sprejemamo kot življenjski program. Zato zahrepenimo v tem postnem času po Odrešeniku, da bomo lahko otroci luči!

   Prva Mojzesova knjiga (9,8-15) govori o tem, da Bog sklene zavezo s človeštvom kljub temu, da je nezvesto. Bog se ne sramuje tega, kar je ustvaril, ampak z vsem stvarstvom sklene zavezo. V tej zavezi je vsaj ena stran zvesta: Bog. Mi večkrat zanikamo Boga in se oddaljujemo od njega, on pa ostane zvest. Znamenje te zaveze je mavrica, ki nas spominja Božje navzočnosti in nas vabi, da smo dobrohotni in ljubeznivi do vsakega človeka. Bog pa je sklenil novo zavezo tudi z nami. Znamenje te zaveze ni več mavrica, ampak Kristus, ki je bil med nami kot človek in Bog ter nas vsak dan pričakuje, posebej v tabernaklju. Žal nas večkrat čaka zaman; on je zvest, mi pa tolikokrat prelomimo zavezo. Vzemimo njegove zapovedi zares in ne pozabimo, da je neskončno usmiljen, pripravljen odpuščati in nas sprejeti v svoje srce.

   Apostol Peter, v svojem prvem pismu (3,18-22) pravi, da je voda, po kateri je bil Noe rešen, znamenje krsta. Kot voda prečisti vsako stvar, tako naj bi nas Božja milost očistila vseh grehov in obnovila zavezo z Bogom. Ni se treba varati, da je vse dovoljeno, kajti živimo v času, ko skuša hudobni duh zmesti človeštvo s premetenim prišepetavanjem: »Uživaj, samo enkrat živiš!« Poznamo mesenega in duhovnega človeka. Kristus je bil namreč po telesu umorjen, a je bil po duhu oživljen. Brez duha je vse telo mrtvo, zato pri krstu vstajamo kot novi ljudje. Prizadevajmo si, da bi te krstne milosti ne omadeževali.

   Evangelij po Marku (1,12-15) nam spregovori o Jezusovi preizkušnji v puščavi. Pred začetkom svojega javnega delovanja se je Jezus s postom in pogovorom s svojim Očetom v puščavi pripravljal na svoje poslanstvo. Tedaj se je Njega – Boga lotil hudi duh, da bi ga odvrnil od Očetovega načrta odrešenja vsega človeštva. Podobno skuša tudi nas. Puščava nam omogoči odmik od vsakdanjega tempa, da tako lažje najdemo stik s samim seboj in Bogom. Zato se je včasih potrebno umakniti svetu in oditi v samoto, da bi lahko premerili svojo daljo in stran. V samoti, ki je večkrat podobna preizkušnji, se duhovni človek utrjuje ali pa podleže skušnjavi. Zato tudi v samoti ne smemo biti sami, temveč si moramo prizadevati, da hodimo z Bogom, ki je naša moč in opora na vsakem koraku. Jezus nas vabi: »Božje kraljestvo je tukaj, odločite se!« Mu smemo verjeti? Gotovo, kajti on je šel zaradi nas v smrt in ni večje ljubezni kot je ta, da kdo gre zaradi drugega v smrt. To je lahko lepa misel, a mora postati način našega življenja. Postni čas nas vabi, da se spreobrnemo in verujemo evangeliju. Za to pa moramo pogledati vase in ugotoviti stanje našega duha. Jezus nas čaka, on ne obupa. Sprememba je možna le, če smo pripravljeni na odpoved. Odpoved pa ni težka, če vanjo vložimo svojo ljubezen. Tako je postni čas priložnost, da naravnamo svojo pot na pravi cilj in na tej poti zvesto ostanemo, čeprav nas to lahko vodi tudi preko velikih preizkušenj. Tukaj pa vstopa v naše življenje Jezus, ki nam pomaga, še posebej takrat, ko nam je težko. Ruski pesnik Sergej Aleksandrovič Jesenin je zapisal: »Nič ti ni dano brez žrtev. Niti ene same skrivnosti ne spoznaš brez koraka v smrt!«. Naj nam Bog pomaga, da bomo na življenje gledali kot na veliko priložnost, ko lahko naredimo kaj dobrega.