Prvi učenci
Naslednji dan je Janez spet stal tam in z njim dva izmed njegovih učencev; in ko se je ozrl v mimo gredočega Jezusa, je rekel: »Glejte, Jagnje božje!« Oba učenca sta slišala njegove besede in sta šla za Jezusom. Jezus pa se obrne in, ko ju vidi, da gresta za njim, jima reče: »Kaj iščeta?« Odgovorita mu: »Rábi (kar pomeni učenik), kje stanuješ?« Veli jima: »Pridita in poglejta!« Šla sta in videla, kje stanuje, in sta tisti dan ostala pri njem. Bilo je okoli desete ure. Eden izmed dveh, ki sta to slišala od Janeza in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta najprej najde svojega brata Simona in mu reče: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Kristus – Maziljenec). In privedel ga je k Jezusu. Jezus ga pogleda in reče: »Ti si Simon, Janezov sin: ti se boš imenoval Kefa,« kar pomeni Peter.
Jn 1,35-42
ODGOVORIMO NA BOŽJI KLIC
Duhovni poklic ni eden od poklicev, kajti tukaj ne izbiramo mi sami, ampak Bog. On kliče in vabi. Duhovnih poklicev je malo. Morda nas Bog sedaj preizkuša, da bi nas prečistil in poglobil našo vero. Ni res, da Bog danes ne kliče, ampak je verjetno večji problem, da mnogi preslišijo njegov klic. Evangelij današnje nedelje nam predstavi dve podobi poklicanosti. V prvi nastopata učenca Janeza Krstnika, ki ju pripelje h Kristusu Janez sam. V drugi podobi igra glavno vlogo Peter, ki ga k Jezusu pripelje njegov brat Andrej. V obeh podobah opazimo skupno točko – to je sredništvo. Prve učence in učence vseh časov vodi h Kristusu neki (po)srednik. Tudi nam je moral nekdo pomagati, da smo lahko odgovorili Kristusu. V prvem berilu, ki govori o poklicu Samuela, pa srečamo kot lik srednika duhovnika Elia, ki je vzor duhovnega spremljevalca, saj ne nadomešča mladeniča Samuela pri njegovi osebni odločitvi, ampak ga podpira in mu svetuje: »In če te bo poklical, reci: 'Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša'« (1. Sam 3,9). Zato molimo in prosimo, da nam na poti življenja ne bi manjkalo vodnikov in delivcev Božjega kruha.
Prva Samuelova knjiga (3,3-10.19) poroča, da je bila noč, ko je Bog poklical dečka Samuela. Ko človek miruje, ko počivajo njegovi čuti, je bolj prebujena njegova duša, zato lahko zasliši Božji glas, ki je nežen in nevsiljiv. Ko se hočemo pogovoriti z Bogom, se moramo tudi mi na neki način umakniti v samoto, utišati moramo svoje čute in se odpreti za Gospoda.
Apostol Pavel nam v prvem pismu Korinčanom (6,13-15.17-20) polaga na srce: »Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda. … Bežite pred nečistovanjem.« Spolnost je danes tisto področje, ki ga mnogi ne smatrajo za noben greh. O nečistovanju se danes sploh ne govori, zato bi danes Pavlov stavek, da »je telo tempelj Svetega Duha«, naletel na gluha ušesa. Kljub temu je prav, da slišimo, kako so človekovo telo, duh in duša eno in morajo živeti med seboj v slogi. Kdor živi drugače, dela proti Bogu in njegovi ljubezni.
Vsak človek hrepeni po Bogu. Čim bližje smo Bogu, toliko večje je naše hrepenenje po njem, kot sta to čutila učenca, ki sta šla za Jezusom. »Kaj iščeta?« Res, kaj iščem, zakaj nisem zadovoljna s tem, kar sem in kar imam? Odgovore nam ponujajo moderni Janezi Krstniki. Obleko iz kamelje dlake so zamenjali z modernimi oblačili ali pa so jih kar odvrgli, vodo iz reke Jordan pa so nadomestili jumbo plakati, raznimi delavnicami, s televizijo in še čim. Kadar jim sledimo, smo podobni farizejem, ki so čakali Mesija v vsem zemeljskem sijaju, bogastvu in moči. Vemo, kdaj je to. To je takrat, ko se nas polasti nemir, ko ni veselja in ljubezni. »Pridita in bosta videla,« je Učenikovo vabilo, da se obrnemo v pravo smer, k izviru žive vode. Jezusova živa navzočnost v evangeliju nam omogoča pogovor, ki nas osvobaja, razveseljuje in pomirja. Kdaj je to? Takrat, ko Duh deluje po Besedi, takrat, ko želimo v tem svetu pričevati za Gospoda, takrat, ko dušo napolni hrepenenje po srečanju z Bogom. Niti slutiti ne moremo blaženosti ob uresničenju tega hrepenenja, ko pa je že uresničitev zemeljskega hrepenenja ena sama lepota in sreča. Velik dar je srečati dobrega duhovnega voditelja, saj nam lahko pomaga, da odgovorimo na Božji klic. Nikjer ni rečeno, da mora biti Božji klic tako dramatičen, kot je bil klic Samuela, ali tako stvarno jasen, kot tisti prvih apostolov. In vendar tudi nam Bog govori v globini našega srca ter nas vabi, da se mu damo popolnoma na voljo, da s Samuelom rečemo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša« in se z učenci »odpravimo za Jezusom«. Ta način nam bo omogočil, da si bomo odgovorno izbrali določeno življenjsko pot. Spoštovati moramo vsak Božji klic, kajti vsak Božji klic se mora dopolniti v ljubezni.