Jezusov krst

    In oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«
    Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in se je dal Janezu krstiti v Jordanu. In ko je stopal iz vode, je videl odpirajoča se nebesa in Duha, ki je kakor golob prihajal nadenj in na njem ostal; in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Mr 1, 7-11

KRST NAM DAJE MOČ

    Jezus je hotel biti solidaren z ljudmi. Čeprav je bil sam brez greha, je vseeno stopil v vrsto, ki je čakala, da bi v Jordanu prejela krst pokore. Janezov krst je bil samo znamenje, da se je človek odločil za spreobrnjenje, Jezusov krst pa odpušča grehe in človeku vrača prvotno nedolžnost. Tako sam krst odpira vrata v Cerkev, ki je skupnost odrešenih. Nismo člani katere koli ustanove, ampak skupnosti, ki jo vodi Jezus Kristus. Ker pa smo ljudje, ki za razliko od Boga pogosto postanemo nezvesti, smo neprestano potrebni spreobračanja. Gospod nam daje vedno nove priložnosti, da se svoje nezvestobe zavemo, se je pokesamo in iščemo njegovo bližino, kajti on je usmiljen in nam odpušča. Nikoli ne obupa nad človekom, ampak ga kljub nezvestobi vabi v svoj objem, ker mu želi dati dediščino – Božje kraljestvo. Želi nam dati nekaj, za kar ne moremo niti slutiti, kako lepo in prijetno je. Ne dajmo se zapeljati mikom tega sveta, ki nam obljublja lažno srečo. Večna in popolna sreča je edino v združenju z Bogom. To je naš cilj, zato poslušajmo Jezusa, ki je naš odrešenik in mu zaupajmo svoje potovanje po tem svetu, ki gre v smeri nebeškega kraljestva.

    Prerok Izaija (55,1-11) posreduje Božje povabilo na gostijo: »Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša.« Bog ima človeka neskončno rad. Povabilo na veliko gostijo je znamenje njegove dobrote, kar je Bog na svoj način pokazal ob vseh prelomnicah Izvoljenega naroda. Z gostijo je bil povezan izhod iz Egipta, zaveza na gori Sinaj in takšno bo končno srečanje z Bogom. Edini pogoj je, da Boga poslušamo in mu sledimo. Tudi če ne ravnamo prav, imamo možnost, da zapustimo krivo pot in prosimo Boga odpuščanja. Božja logika je zelo drugačna od človeške logike, on ne pozna zamer in maščevanja, ampak želi vsakega človeka pritegniti k sebi na večno gostijo, ki jo pripravlja nam vsem. Zato se potrudimo in živimo tako, da je bomo vredni.

    Apostol Janez v svojem prvem pismu (5,1-9) pravi: »Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet.« Ljudje nismo duhovna bitja, ampak smo iz mesa in krvi. Toda v nas prebiva Božji duh, zato smo se sposobni izogniti nevarnemu vplivu tega sveta. Zato smo kot verniki sposobni ljubiti tako Boga kot tudi človeka. Preizkus te ljubezni pa so Božje zapovedi, ki jih moramo vzeti za svoje in po njih živeti. Če resnično ljubimo, za nas zapovedi niso težke, ampak nam pomagajo, da znamo prav ravnati v odnosih do Boga in v odnosih do drugih ljudi.

    V odlomku iz evangelija po Marku (1,7-11) beremo o presenetljivem dogodku ob srečanju Jezusa in Janeza Krstnika. »Za menoj pride močnejši od mene!« je govoril Janez Krstnik. On je vedel, da pravi odrešenik pride za njim in takrat njegovo oblivanje z vodo ne bo več potrebno. Janez se je počutil majhnega pred Jezusom, saj se je kljub vsemu zavedal, da stoji pred Božjim Sinom. Ni se počutil vrednega, da bi ga krstil, ampak si je želel, da bi se zgodilo obratno. Toda Jezus je neomajen, ker nam želi pokazati pot, ki vodi v odpuščanje grehov in odrešenje. Ob krstu Bog Oče jasno pove, da je to njegov ljubljeni Sin, ki nas je prišel poučit in nam pokazat pot vrnitve k Očetu. Sam Oče se veseli Sinove odločitve, da nam pomaga na poti odrešenja. Kako se ne bi mi veselili tolike milosti, ki nam je dana z Jezusom Kristusom. Ali znamo ceniti Božjo ljubezen, ki se je učlovečila z namenom, da nas odreši? Tudi mi smo bili krščeni in s tem vcepljeni v Kristusovo skrivnostno telo. Morda se je marsikdo izmed nas izgubil na tej poti ali zašel v napačno smer. Marsikdo poizkuša sam rešiti svoj položaj, pa mu ne uspeva. Nič drugega ni potrebno kot zaupati Božji ljubeči skrbi za vsakega izmed nas, se mu duhovno odpreti in dopustiti, da nas on najde. Kajti on nas išče kot izgubljeno ovco, mi pa se morda skrivamo in ne sodelujemo. Naj nam Bog pomaga, da bi v moči svojega krsta dejavno sodelovali kot člani živega občestva, ki se zbira ob Jezusu, in tako bili zgled tistim, ki Jezusa in njegove Cerkve ne poznajo.