Luč prihaja na svet 
   V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice.

Janez je o njej pričeval in klical: »Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« In iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost na milost; zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal. 
Jn 1,1-18 

MODROST RAZSVETLJUJE

    Svetopisemska besedila te nedelje postavljajo v medsebojni odnos Božjo besedo, Božjo modrost in Božjo milost. Božja modrost prebiva pri ljudeh in pomeni Božji odrešenjski načrt za celotno stvarstvo. Pisatelj Sirahove knjige nam govori o modrosti. Modrost ni nekaj človeškega, do česar lahko pridemo zgolj z umskim prizadevanjem. Modrost je večna, je Božja lastnina in Bog jo daje po presoji. Navadno jo prejme tisti, ki hrepeni po njej s čistim srcem in se trudi, da bi z njo osrečeval druge in delal dobro. Modrost neprestano vzdržuje pogled na celotno vesolje in njegovo zgodovino. Vendar ta pogled na celoto vedno izhaja iz posameznega dogodka. Tako Bog da čisto posebno navodilo, da je za božji šotor treba najti stalen, primeren kraj. Božja modrost je razlita na vse stvarstvo. Zato lahko razumemo, da so pobožni ljudje in iskalci Boga skušali častiti Boga v čudovitem redu narave in lepoti sveta, v krasoti nebesnih teles. Vendar je dokončno Božje razodetje našlo svojo izpolnitev v Kristusu in Cerkvi. Blagor človeku, ki je Božji ljubljenec in ga Bog vodi s svojo modrostjo.
    Sirahova knjiga (24,1-4.8-12) pravi o Modrosti: »Jaz sem izšla iz ust Najvišjega in kakor megla prekrila zemljo. Jaz sem na nebeških višavah postavila svoj šotor, moj prestol je stal na oblačnem stebru. Sama sem prehodila nebesni obok, sprehodila sem se po globinah brezen.« Modrost je deleženje pri Bogu in njegovi svetosti. Modri ljudje so bili svetniki, ki so se navdihovali ob Božjem razodetju. Vedeli so, da je Bog edino jamstvo, da bodo srečno prispeli v večno življenje. Samo svetopisemska vera pozna Božje učlovečenje, ki na enkraten način razkrije najglobljo in najiskrenejšo Božjo modrost.

    Apostol Pavel v pismu Efežanom (1,3-6.15-18) ni prikrival, da ima človeštvo dramatičen začetek, greh. Toda prišel je Kristus in z njim se je vse spremenilo. Takole pravi: »V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« On sedaj razsvetljuje naša srca in nam daje moč, da vemo, kakšno upanje je pred nami in v koga verujemo. 
    Vse stvarjenje je izvedla Božja Beseda. V evangeliju po Janezu (1,1–18) je povedano, kako je stvariteljska Beseda »meso« postala. Človek kot mi. Stvariteljska Beseda je ustvarila vse. Kdo dejansko On je, se razodene svetu šele, ko ta najbolj splošna Beseda postane posamezen človek – Jezus Kristus, ki je imel moč, da se z vsem svojim bivanjem razodene ljudem. Ne samo, da je ustvarjalna Božja Beseda, ampak se pokaže kot večna Beseda, izhajajoča iz svojega izvora Boga Očeta. Resnična luč je prihajala na svet in mnogi je niso sprejeli. Ta luč še vedno sveti, a velik del človeštva raje hodi v temi. Po njej smo ustvarjeni in iz nje živimo, a si tega nočemo priznati. In kako naj bomo luč za druge, če sami hodimo v temi? Naj nam novorojeno Dete pomaga, da bomo spoznali svoje stanje in se spreobrnili.

    »Božja milost se je razodela: glejte, zato je Božič praznik luči. Ne gre za popolno luč, kakršna vse objema sredi belega dne, ampak za žarek, ki se prižge v noči in se širi iz neke točno določene točke v vesolju: iz betlehemske votline, kjer je Božji otrok 'prišel na svetlo'. V resnici pa je on luč sama, ki se širi, kakor to lepo prikazujejo mnoge upodobitve Rojstva. On je luč, ki s tem, ko se razodene, razbija temo, preganja mrak in nam omogoča razumeti smisel in veljavo našega življenja in zgodovine.
Bratje in sestre, ki me poslušate, vsem ljudem je namenjeno oznanilo upanja, ki je srce božičnega sporočila. Za vse se je rodil Jezus, in kot ga je v Betlehemu Marija ponudila pastirjem, ga Cerkev ta dan predstavlja vsemu človeštvu, da bi vsak človek v vseh okoliščinah lahko izkusil moč odrešilne Božje milosti, ki edina lahko zlo spremeni v dobro, ki edina lahko spremeni človekovo srce in ga naredi za oazo miru.« Iz sporočila »Urbi et Orbi« papeža Benedikta XVI. za božič 2008