Jezus v templju

    Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici in dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelove tolažbe in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. In po navdihnjenju je prišel v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel:

»Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi
svojega služabnika v miru;
zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov:
luč v razsvetljenje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

     Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je z možem preživela sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so v Jeruzalemu pričakovali odrešenja.

    Ko so izvršili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in božja milost je bila z njim.

Lk 2,22-40 

DRUŽINA JE BOŽJI DAR

    Družina je temelj vsake družbe. Čeprav se časi zelo spreminjajo in doživljamo krizo družine, vseeno ne moremo zanikati, da je družina prva vzgojiteljica in nosilka vrednot. Kot zgled nam je sveta Družina, ki kot vsaka druga družina ni bila idealna, a je vseeno tako urejala odnose, da so v njej rasli in zoreli vsi njeni člani: starša Jožef in Marija ter otrok Jezus. Vsi se rodimo v družini kot nebogljena bitja, potrebna nege in pomoči, dokler ne odrasemo do neke meje samostojnosti. V družini prejmemo razne navade, ki nas spremljajo skozi vse življenje, tam se oblikujemo v osebnost, se poistovetimo z vrednotami staršev in če je družina verna, prejmemo tudi dragoceni dar vere, ki gre z nami v življenje. Družina nam pomaga, da odrasemo v močno osebnost, še posebej, če sta pri vzgoji navzoča oče in mati. Najbolj dragoceno pa je, če je ob očetu in materi v družini navzoč tudi Bog. K njemu se zatekamo, ko pride do krize in nam je hudo, on je z nami, ko se veselimo in praznujemo, on nas povezuje, da smo radi drug z drugim. Če odraščamo v ljubeči družini, se radi vračamo v naš skupni dom tudi potem, ko smo se odselili in si ustvarili svojo družino. Sveta Družina nam je zgled medsebojne povezanosti in ljubezni, predvsem pa povezanosti z Bogom, ki daje milost, da moremo prav ravnati ob vsakršnih dogodkih in preizkušnjah, ki nas doletijo.

    Kdor zaupa v Gospoda, bo deležen usmiljenja in blagoslova. Prva Mojzesova knjiga (15,1-6; 21,1-3) govori o očaku Abramu, ki je dvomil, da bo dobil potomca, a je veroval Gospodovi obljubi in Sara je rodila zdravega otroka, kljub svojim letom. Abraham je kljub temu, da Sara zaradi starosti ni mogla več imeti otrok, verjel Božji obljubi, da bo namnožil njegov zarod. Verjel je, da Bog lahko posreduje tudi takrat, ko je stiska največja in ni več nobenih razumskih možnosti. Ni se uštel, pač pa mu je Bog dal sina Izaka. Kadar je kriza in ne vemo, kakšna bo prihodnost, nas rešujeta samo vera in zaupanje Bogu.

    Tudi apostol Pavel v pismu Hebrejcem (11,8.11-12.17-19) govori o veri Abrahama in Sare. Ta odlomek bi lahko povzeli z enim stavkom: »Vera je zmožna delati čudeže!« Človek sicer dela načrte, a ti se največkrat ne izidejo, ker so v ospredju interesi, ki bi nam lahko bili v pogubo. Večkrat sicer ne vemo za razloge, zakaj prihaja do določene krize in preizkušenj, a tedaj je treba poglobiti vero in vztrajati v molitvi. Rešitev vedno pride pravi trenutek.

    Evangelij po Luku (2,22-40) nam spregovori o sveti Družini, kako so Jezusa prinesli v tempelj in izpolnili postavo. Tam so se srečali s starčkom Simeonom, bogaboječim možem, ki je Jezusa takoj prepoznal kot odrešenika in napovedal materi Mariji, da bo morala veliko trpeti zaradi njegovega nauka. Prepoznala ga je tudi prerokinja Ana, ki je oznanjala veselo novico o rojstvu odrešenika. Vsak otrok je za družino velika uganka: starša nikoli ne moreta predvideti, kakšna bo njegova prihodnost. V ozadju je vedno nek strah: »Da se mu ne bi zgodilo kaj hudega!« Tudi Jožef in Marija nista bila rešena tega strahu. Vendar je Marija vse besede in napovedi jemala resno, premišljevala je o tem in Bog ji je počasi, korak za korakom odkrival skrivnosti. Oba sta bila postavljena pred preizkušnjo že ob spočetju: Marija je bila postavljena pred odločitev Boga, da postane Božja mati. Ko Jožef ugotovi, da je noseča kljub temu, da ni bil z njo, je na preizkušnji tudi on in odnos do Marije. Vmes zopet poseže Bog in razloži skrivnost in ga opogumi, da nadaljuje začrtano pot. Življenje svete Družine ima za temelj odnos do Boga, kajti Bog je vedno prisoten. Tudi mi posnemajmo zgled svete Družine in pustimo Bogu, da je član naše družine. Premišljujmo o svojem življenju in molimo, da bi se vedno zgodila Božja volja. Pascal je zapisal: »Malo je pravih kristjanov; veliko jih je, ki verujejo, a iz praznoverja; veliko jih je, ki ne verujejo, a iz naprednjaštva: vmes pa jih je malo. Sèm ne štejem tistih, ki žive resnično pobožno, in onih, ki verujejo z občutkom srca.« Prosimo Gospoda, da bi bilo v naših družinah čim več očetov in mater, ki bodo resnično pobožni in verovali z občutkom srca.