Beseda se je učlovečila

    V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice. Janez je o njej pričeval in klical: »Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« In iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost na milost; zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.

Jn 1,1-18

VESELIMO SE

    Glejte, vaš Bog! Radujte in veselite se! Takšen je današnji vzklik veselja ob praznovanju Jezusovega rojstva. Odkar se je Jezus rodil, je vse drugače. Bog in človek sta spet na zvezi in Bog je tisti,ki to zvezo vzdržuje, da ne propade. Človek bo sicer še vedno predrzen v svojih besedah in slaboten v svojih dejanjih, a nič zato, važno je, da Bog ostaja zvest. Jezusovo rojstvo nam ne obljublja samo jutrišnjega dne, ampak nam zagotavlja tudi večno življenje, ki nam ga podarja Božja dobrota, Božja ljubezen. Kakor je prvo sveto noč razsvetlila svetloba Jezusovega rojstva, tako tudi v mračnost naših dni sije obljuba Božje navzočnosti, ki jo potrjuje vsak božični praznik. Da bodo božični prazniki res prepevanje od veselja, ker je Bog med nami, sprejmimo novorojeno Dete v svoje domove in mu naredimo prijeten prostor v svojih srcih.

    »Vriskaj človek, ki si zaradi svojega greha postal razvalina. Prišel je dan tvoje osvoboditve, kajti Bog je pri tebi, da ti vrne tvoje človeško dostojanstvo in te posinovi.« Tako bi lahko s svojimi besedami povzeli današnji odlomek preroka Izaija (52,7-10), ki pripoveduje o glasniku, ki ubogemu Izraelovemu ostanku prinaša veselo novico in oznanja rešitev. Tudi danes potrebujemo takšne spodbude, da se rešimo samoljubja. Zato odprimo svoja srca Bogu, ki je naše upanje in naš cilj.

    Apostol Pavel se v pismu Hebrejcem (1,1-6) veseli, da je Bog spregovoril po Sinu, ki je odsvit Očetovega veličastva in z besedo svoje moči nosi vse. Božja govorica je večplastna: tako je bilo nekoč in enako je danes. Božji obraz je večkrat zakrit, zato mnogokrat ne vemo, kam nas vodi naša pot, k luči ali proti njej. Vendar se ne bojimo: povsod tam, kjer lahko naredimo kaj dobrega, smo na pravi poti. Samo ljubezen rešuje in dela čudeže.

    Evangelij po Janezu (1,1-18) nam spregovori o luči, ki prihaja nas svet, a je svet ni sprejel. Ta luč je Bog, ki se je učlovečil v Jezusu, ki je prišel na svet, da ga reši teme. Toda tema sveta se ne veseli Luči, ki prihaja, kajti njen prihod je tih in komaj opazen za oči. Prihaja da razsvetli naše srce in duha. Če smo jo sposobni videti z duhovnimi očmi, nam da tudi moč, da postanemo Božji otroci. Vse, kar je živi, prihaja od Boga. Božja beseda je kot neusahljivi vrelec, iz katerega teče živa voda, ki prinaša odrešenje človeku in celotnemu vesolju. Ker smo del tega večnega nastajanja, Bog lahko sedaj nas uporabi za prinašalce luči in upanja za tiste, ki ne verujejo in obupujejo. Božič je in ostaja velika in večna Luč, ki se je naselila med nami, da bi lahko stalno dajala plamen našim slabotnim človeškim svetilkam. Brez nje nam te lahko ugasnejo sredi teme življenjskih viharjev, tako da bi nas prevzela tema zla, sebičnosti, socialne krivičnosti ali celo sovraštva, ki usužnjuje, podira in ubija. Sprejeti božič pomeni živeti v zavesti, da nismo več sami, ker je Bog z nami. Božič naj v naših srcih poživi prepričanje v Božjo ljubezen. Ohranimo to prepričanje v srcu. Predvsem pa se v svetlobi božičnih praznikov prepoznajmo kot bratje in sestre, kot družina Božjih otrok, ki bo sposobna graditi pravičnost v ljubezni. Bodimo tudi mi betlehemske lučke za svet, ki je še vedno pogreznjen v temo greha.