Oznanjenje

    V šestem mesecu pa je bil angel Gabrijel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In stopil je k njej in ji rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj ta pozdrav pomeni. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo vladal v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin božji. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki se imenuje nerodovitna; zakaj pri Bogu ni nič nemogoče.« Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Lk 1,26-38

ODREŠENIK PRIHAJA

    Pred 2000 in več leti se je zgodila drama odrešenja z učlovečenjem Božjega Sina v telesu zemeljske matere. To dramo podoživljamo vsak božič, ki je tudi za nas vse vabilo, da odpremo svoje srce, da se učloveči živi Bog v naših srcih. Naše srce naj postane v tem adventnem času prostor za Novorojenega. Protestantski pastor Wilhelm Busch pripoveduje v knjigi Jezus naša usoda o mladem ključavničarju, ki je živel zelo nezadovoljno življenje. Ničesar mu ni manjkalo, a bil je naveličan vsega. Pripovedoval mu je takole: »Ključavničar sem od ponedeljka do petka, v soboto igram nogomet, v nedeljo zabava, dekleta in pijača, v ponedeljek težka glava in zopet ključavničar teden za tednom, leto za letom, to je ubijalsko in dolgočasno, tega ne zdržim več, to ni življenje!« »Nekaj ti manjka,« mu je rekel pastor. »Kaj?« »Ali poznaš Jezusa in njegovo oznanilo?« »Slišal sem zanj, a ne vem veliko.« Pastor ga je usmeril v pouk krščanske vere. Čez nekaj let ga je srečal in vprašal: »Kakšno je tvoje življenje?« In dobil je odgovor: »Odkar je Jezus vstopil v moje življenje, vem, zakaj živim. Poročil sem se, dobil dobro ženo, imam otroke in vsak dan se zahvaljujem, da ste mi odprli pot k smislu življenja. Sedaj z veseljem opravljam svoje delo. Moje življenje ima smisel in cilj. Trudim se, da dobro opravljam svoje poklicno delo. Ostali čas pa posvetim družini in župniji, v kateri živim. Vključen sem v živo župnijsko skupnost, ki mi daje občutek pripadnosti. Vesel sem, da lahko pomagam drugim.« Naj izkušnja tega ključavničarja postane tudi naša izkušnja, če seveda že ni. Zadnji teden adventnega časa je še posebej vabilo nam vsem: »Odprimo svoja srca!« Iščimo Boga v vsakodnevnih dogodkih in na obrazih ljudi, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju,

    Druga Samuelova knjiga (7,1-5.8-12.14-16) pripoveduje o tem, da je David želel postaviti v Jeruzalemu svetišče, kjer bi prebival tudi Bog. Zato je hotel postaviti veličastni tempelj. Vendar Bogu njegova ideja ni bila všeč. Bog se ne pusti omejiti s svetim tempeljskim prostorom, ki bi bil konkurenca drugim poganskim templjem, ki so jih imeli Izraelovi sosedje, ampak želi živeti sredi med nami. On je naš vsakodnevni spremljevalec.

    Apostol Pavel v pismu Rimljanom (16,25-27) sporoča, da je nastopil čas, ko se nam je Bog razodel s svojo Besedo. Ta je oznanjena vsem narodom dobre volje. Vsi namreč potrebujemo odrešenja. Kristus nas  utrjuje v veri, da moremo s svojim življenjem pričevati o Božji ljubezni do nas.

   V evangeliju nam Luka (1,26-38) predstavi dogodke v začetku naše odrešenjske zgodovine. Veliko žena je upalo, da bodo izbrane za mater Božjemu Sinu, a nadangel Gabrijel je bil poslan v nepomembno vasico Nazaret k preprosti deklici Mariji, ki je bila zaročena z Jožefom. Marijini načrti so se v hipu spremenili. Ni iskala svoje volje, ampak je bila pokorna Bogu. Oznanilo tako velike skrivnosti jo je presenetilo, vendar je vse to zaupno prepustila Bogu in njegovi odločitvi. Njena neomajna vera je vključevala tudi ponižno sprejetje Božje volje. Vseh teh velikih besed ni razumela, vendar je Bogu popolnoma zaupala, saj On že ve, kako je prav. Z besedami »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« je svoje življenje predala v Božje roke. V sebi je že od začetka zemeljskega življenja nosila Božjo podobo, sedaj pa je izbrana, da se le-ta v njej tudi utelesi in postane kot eden izmed nas, naš brat. Na nek način je že slutila, da to ne bo preprosta naloga, a je bila popolnoma povezana z Bogom, ki daje moč in vodi tok življenja. Tako nam je Marija zgled predanosti Božji volji in ponižnosti, ki osvobaja. Bog vodi življenje slehernega izmed nas, za vsakogar ima poseben načrt. Le zaupati mu moramo in bo naše življenje teklo tako, da bo Bogu v slavo in v pomoč slehernemu človeku. Bog želi, da smo njegovi sodelavci pri ustvarjanju boljšega sveta. Samo zaupati mu moramo.