Janez Krstnik oznanja krst pokore

   Začetek evangelija o Jezusu Kristusu, božjem Sinu. Kakor je pisal prerok Izaija:
‚Glej, pošiljam svojega glasnika
pred tvojim obličjem,
ki bo pripravljal tvojo pot;
glas vpijočega v puščavi:
Pripravite pot Gospodovo,
izravnajte njegove steze‘, prišel je Janez in je v puščavi krščeval ter oznanjal krst spreobrnitve za odpuščenje grehov. In prihajala je k njemu vsa Judeja in vsi Jeruzalemčani in so se mu, spovedujoč se svojih grehov, dajali krstiti v reki Jordanu. Imel pa je Janez obleko iz velblodje dlake in usnjen pas okoli ledij ter je užival kobilice in divji med. In oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«

Mr 1,1-8

ADVENT NAS VABI K SPREOBNJENJU

    Središče dogajanj te nedelje je puščava. V puščavi se nahaja izraelski narod, ki mu Izaija prinaša sporočilo upanja, v puščavi začenja Janez Krstnik s svojim poslanstvom. Evangeliji le redko omenjajo človekovo obleko. V zvezi z Janezom Krstnikom pa je obleka omenjena kar dvakrat. Nosil je obleko iz kamelje dlake, ki je dokaj groba v primerjavi z volno, ki je bila pogosto material za izdelavo oblačil v Jezusovem času. Še bolj kot njegova obleka pa je ljudi vznemirilo njegovo oznanilo. Ljudi je vabil k spreobrnjenju, k spremembi mišljenja in napovedal prihod Odrešenika. Janez Krstnik je zadnji izmed prerokov Stare Zaveze in Jezus ga imenuje za »največjega izmed prerokov«, ker je bil tisti, ki je doživel prihod Odrešenika, pokazal nanj in ga krstil v reki Jordanu. Njegov klic k spreobrnitvi, k spremembi mišljenja je nadčasoven in ima v vsakem času svojo vlogo. Tudi danes. V puščavi človek razmišlja o najbolj bistvenih stvareh: o vodi, hrani in poti, ki vodi v svobodo. To je najpomembnejše za preživetje. Kaj pa mi potrebujemo za preživetje? Adventni čas nas vabi, da se znebimo različne navlake, ki je nepotrebna in se močneje oklenemo vere.

    Za izgnane Jude je bil Izaija znanilec veselja, da je konec babilonskega suženjstva in jih sedaj čaka pot domov. Njegov glas je bil topel in navdušujoč, kot evangelij za uboge, upanje za bolne, svoboda za sužnje in zapornike. Takole prinaša sporočilo Boga: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo. … Povzpni se visoko na goro znanilec veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilec veselja Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se! … Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo« (40,1-5.9-11). Bog prinaša veselje, ki je za vsakogar izmed nas, zato z veseljem pričakujmo njegov prihod, kajti temu veselju se ni mogoče upreti. Tudi za nas je advent priložnost, da postanemo znanilci veselega oznanila za tiste, ki so žalostni, brez upanja in brez vere.

    Apostol Peter nam v svojem drugem pismu (3,8-14) polaga na srce: »Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno.« Hrepenimo po novih nebesih in novi zemlji, v katerih biva pravičnost. Takšna je Jezusova obljuba. Toda tega ne smemo pričakovati križem rok. Naše pričakovanje naj bo podprto z ljubeznijo, ki se kaže v konkretnih delih usmiljenja do tistih, ki so nemočni, obupani, brez prave volje do življenja. Naša ljubezen je lahko za njih novo upanje.  

    Tudi Janez Krstnik si je izbral puščavo ob Jordanu za svoje oznanjevanje, kot poroča evangelist Marko (1,1-8). Od tam prihaja za izvoljeni narod in za vse narode dokončna rešitev, ki jo podarja Bog po svojem Sinu. Ta prihod je tako pomemben, da se je treba nanj temeljito pripraviti. Janez Krstnik ne oznanja sebe, ne vsiljuje svojega načina življenja, ampak kaže na Jezusa, ki je mnogo večji od njega. Hrepenenje po Odrešeniku so Judje nosili v srcu in je pomenilo vir njihovega upanja. Janez je Odrešenika prav tako pričakoval. Imel pa je veliko prednost, da ga je spoznal in oznanjal ljudem njegovo prisotnost. Želel je, da bi ga sprejeli s čistim in ponižnim srcem, zato je oznanjal krst spreobrnjenja. Tudi danes vabi vsakega izmed nas. Kaj bomo storili? Veliko možnosti imamo. Krajši dnevi in daljši večeri so idealna prilika, da se   družina zbere ob adventnem venčku. Prižgani svečki – že druga adventna nedelja je -  ustvarita posebno razpoloženje za pogovor in skupno molitev. Morda vzamemo v roke Sveto pismo. V tem času ne pozabimo na božično spoved, kajti preko tega čudovitega zakramenta nam Bog odpusti sleherni greh, če smo ga le pripravljeni priznati, se pokesati ter skleniti, da bomo v bodoče ravnali pravilno, po Božji volji. Takšna naj bo naša priprava na božič. Če nam bo uspelo priti korak bližje Bogu, bo to zelo velik dosežek. Papež Janez Dobri je zapisal: »Kar je preprosto, je naravno, kar je naravno, je združeno z Božjim. Iščite radost v tem, da vnašate povsod iskrenost in poštenje in se izogibate vsake laži in pretvarjanja. Naj nas pri tem vodi njegova milost.«