Opomin k čuječnosti
    Pazite, čujte in molite! Zakaj ne veste, kdaj pride čas. Bo kakor pri človeku, ki je zapustil svoj dom in šel na pot, potem ko je svojim služabnikom izročil oblast, vsakemu lastno opravilo, in je vratarju naročil, naj čuje. Čujte torej, zakaj ne veste, kdaj pride hišni gospodar, ali zvečer ali opolnoči ali o petelinjem petju ali zjutraj –, da vas ob nenadnem prihodu ne najde spečih. Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!«

Mr 13,33-37

PONESIMO LUČ SVETU

    Spet smo na začetku. Eno cerkveno leto smo zaključili in začenjamo z novim. Advent je čas pričakovanja nečesa novega, nepričakovanega in nepredvidenega. Zimski čas s krajšimi dnevi in mrazom prisili človeka, da obleče topla oblačila in poišče luč. Zunanja resničnost je pogosto tudi odsev človekove notranjosti. Tudi v svojih srcih doživljamo mraz in temo v svojih medsebojnih odnosih. Želimo si topline, luči in ljubezni. Temu je namenjen adventni čas. Kristjani se v tem času pripravljamo na najlepši praznik naše vere - na božič, ki nas vsako leto znova spominja na veliko resnico Božjega učlovečenja in rojstva ter nas vabi, da oživimo to resnico Božjega prihoda na svet v svojih srcih, v svojih družinah in tudi v širši skupnosti. Cerkev nas vabi, naj v tem času uporabimo vsa razpoložljiva sredstva za pripravo na »Božje rojstvo« v naših srcih. Na zunaj smo naredili adventni venček, ki naj dobi častno mesto v prostoru, kjer se največ zadržujemo. Naj poveže vse člane družine v pogovoru in molitvi. Ne pozabimo pa tudi na svojo osebno duhovno pripravo: na molitev, spoved in branje Svetega pisma ter tudi verskega tiska. Bodimo hvaležni za vse dobro. Pridružimo se misli neznanega avtorja, ki je zapisal takole: »Hvala ti, Gospod, da nam podarjaš adventni čas; čas pričakovanja in priložnosti, da prižigamo v sebi luč dobrote in upanja. Naj se naša dobrota odraža tudi pri ljudeh, ki so potrebni naše pomoči. Hvala ti za prvo lučko na adventnem

venčku; naj nas spomni, da bomo le v luči tvoje ljubezni adventni čas resnično globoko doživeli.« Kako bomo pričakali Jezusov prihod? Križem rok? Ne. Pred nami je delo, pred nami so novi načrti, pred nami je proces odrešenja. Jezus je sicer izrekel stavek, ki nas pušča v negotovosti: »Ko bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?« Če bomo stali križem rok, se to lahko zgodi. Zato: »Skupaj z Gospodom pogumno naprej!«

    »Bog je naš odkupitelj,« nam danes govori prerok Izaija (63,16-17.19;64,2-7). Vendar je narod šel svojo pot. Boga je zapustil. In Bog je to dovolil. Bog se veseli tistih, ki ga kličejo in ga sprejemajo, a noče biti nasilen nad tistimi, ki se od njega oddaljijo. Izbira je naša. Bog nam pušča svobodo. Zato moramo sprejeti tudi posledice. Adventni pridigar prerok Izaija pravi Bogu: »Mi smo glina, Ti si naš podobar (oblikovalec)«. V adventnem času dovolimo, da Bog z našim sodelovanjem oblikuje iz nas posodo, ki bo koristna in lepa. Naj prva svečka na adventnem venčku razsvetli temine srca in prinese novo upanje in pogum za življenje po Jezusovem nauku.

    Apostol Pavel se veseli s Korinčani, ki so se utrdili v Kristusu. On je za ljudstvo prava rešitev in moč, kajti njegove obljube so trdne. Bog je vedno zvest. Sedaj smo na vrsti mi. Ali bomo zvestobo potrdili z zvestobo ali pa se bomo ravnali po zakonih tega sveta, ki mine.

    Naš čas je podoben potovanju: premikamo se iz kraja v kraj, sprejemamo odločitve, za katere mislimo, da bodo spremenile naše življenje, potem se moramo soočiti z razočaranji in na koncu je naše življenje morda en velik vprašaj. V evangeliju po Marku (13,33-37) nas Jezus nagovarja k čuječnosti. To pomeni, da moramo biti vsak trenutek pripravljeni na njegov prihod, kajti ne vemo ne ure ne dneva. Ob takšnih dejstvih se je najbolje zanesti na Boga, ki meri naš čas. On je naše edino upanje. Žal se mnogokrat bolj zanašamo na ta svet, na njegovo znanost in tehnologijo, na svet zabave in vsakovrstnega uživanja. Sami želimo postati bogovi, želimo vladati drugim, biti nekdo in nekaj, ne zavedamo pa se, da je naš Gospodar skromen, ponižen, ljubeč in neskončno dober. On nas ljubi in nas išče v teminah tega sveta. Potrudimo se in se pustimo najti. Advent je čas, ko se globlje zavemo svoje povezanosti z Bogom, vendar moramo opustiti dela teme in se obrniti k luči, ki jo prinaša Kristus. Brez te Božje luči smo izgubljeni in tavamo sem ter tja, zato bodimo čuječi, da nas Gospod najde in nas razsvetli, da bomo tudi mi prinašali luč ljudem, s katerimi romamo po tem svetu in iščemo končni cilj, ki presega vsak zemeljski cilj. Prosimo Boga, da bi nas oblikoval kot čudovito Božjo podobo in prižgal v nas luč, ki naj sveti vsem na naši življenjski poti.