Poslednja sodba

    Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov; in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ‚Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‘ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnega in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo k tebi prišli?‘ In kralj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‘ Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ‚Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popoten sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‘ Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnega ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‘ Tedaj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.‘ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.«

Mt 25,31-46

NAŠ CILJ JE BOŽJE KRALJESTVO

    Kakšen bo naš konec? Vprašanje si radi postavljajo predvsem starejši, ki čutijo svoje odhajanje in se ne želijo kar tako sprijazniti s tem. Na koncu je vedno žetev, ki je lahko obilna ali pa bolj klavrna, če je toča večino pridelka uničila. Naša žetev pa ni nekaj nepredvidljivega, ampak zgolj sad našega dela in naše povezanosti z Bogom. Pomembno je eno in drugo, kajti oboje druži med seboj ljubezen, nesoglasja pa povezanost razkrajajo. Torej, če smo se dovolj trudili najti Božjo voljo in jo izpolniti, se nam ni treba ničesar bati. Božje kraljestvo je čisto drugačno od zemeljskih kraljestev, republik in vlad. Božje kraljestvo je kraljestvo, kjer vlada osnovni zakon, ki je ljubezen. Kjer je ljubezen, tam ni težav, je ena sama radost, nepopisno veselje in izpolnjenost v odnosu do Boga in vsega občestva. Ne moremo si točno predstavljati, kaj nam želi Bog dati, saj se tega z besedami ne da povedati. Zato se splača potruditi in že na tem svetu delati po zakonu ljubezni, kajti le to nas pripelje v Božje kraljestvo. Kako živeti, da bomo dosegli ta cilj, nam želi Jezus povedati v evangeliju te nedelje.

    V odlomku iz knjige preroka Ezekijela (34,11-12.15-17) se nam Bog predstavi kot pastir, ki ponuja svojim ovcam dobro pašo, skrbi zanje, daje jim počitek, izgubljene poišče, ranjene obveže, bolne okrepča … Vsako življenje je Božji dar. Mi se večkrat preveč vznemirjamo, kaj bi s svojim življenjem naredili, a ne pomislimo, da je že vse zapisano v naši notranjosti. Treba je odkriti darove, ki jih imamo, jih pametno uporabljati in predvsem videti Božji načrt, ki ga ima z nami. Ko smo to odkrili, je naša pot jasna: vemo, kam bi radi prišli, in poznamo tudi spremljevalca na poti. To je Jezus, ki je podoben skrbnemu pastirju, ki mu je vsaka ovca nadvse dragocena.

    Naš konec ni smrt, ampak vstajenje. »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni,« je zapisal apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (15,20-26.28). Kristus je že vstal in nam tako pokazal, kaj čaka tudi nas. Res pa je, da mora biti izpolnjen tudi določen pogoj: treba je ostati povezan z Bogom. To storimo tako, da se  izogibamo vsakega zla: sovraštva, krivičnosti, egoizma in se podvržemo Božjemu zakonu, ki je ljubezen. Le tako ne bomo zgrešili poti, ki vodi k našemu največjemu cilju, Božjemu kraljestvu, kjer bo Bog »kraljeval« z ljubeznijo in nas položil na svoje srce, da bo on v nas in mi v njem. Sveto pismo nam zagotavlja, da bo končno Bog uničil sleherno poglavarstvo, oblast in moč, tudi smrt. Tako bo Bog vse v vsem.  

    V evangeliju po Mateju (25, 31-46) nam Jezus spregovori o poslednji sodbi. O čem bomo polagali račun pri poslednji sodbi? Jezus nas ne bo vprašal, kolikokrat smo bili pri verouku ali pri maši, tudi ga ne bo zanimalo, če smo vsak dan molili. Vse to je namreč pomoč, da lahko deluje tisto, kar je najbolj potrebno: ljubezen. Jezus spregovori o konkretnih delih ljubezni, ne pa le o neki romantični ljubezni, ki sama po sebi ni nič drugega kot zadovoljevanje nas samih. Govori o realnem življenju in izvrševanju Božje volje. Zanimalo ga bo ali smo bili v odnosu do ljudi okoli nas podobni njemu, dobremu pastirju, ki rešuje izgubljeno, obvezuje ranjeno, daruje vse potrebno za življenje … Jezus je še posebej v ubogih, zavrženih in zaničevanih, zato je toliko bolj pomembno, da s temi ljudmi ravnamo s posebno ljubeznijo. Če bo v našem srcu našel usmiljeno ljubezen, bo tudi njegovo usmiljenje do nas neskončno. Jezus si želi, da bi v njegovo kraljestvo prišli vsi, vendar nam pri tem pušča svobodo, da se sami odločamo, kako bomo ravnali – ali bomo sprejeli zakon ljubezni ali pa se bomo raje predajali zameram, sovraštvu in svojim sebičnim težnjam. Če bomo izbrali slednje, nas Jezus ne bo prepoznal in njegovo kraljestvo bo za nas zaprto. Še vedno imamo izbiro: ali bomo gledali v smeri Božjega kraljestva in delali dobro in z ljubeznijo ali pa bomo nasedli blišču in ponudbam tega sveta, iskali samo svoje koristi in podlegli javnemu mnenju, ki zaničuje Boga in njegove služabnike. Odprimo se Božji milosti, da se bomo mogli prav odločati: zavračali zlo, živeli z ljubeznijo in usmiljenjem ter s ponižnim srcem hiteli Bogu naproti v ubogih in zapostavljenih, saj je v tem naša večna sreča.