Prilika o talentih

    Bo namreč kakor pri človeku, ki se je odpravljal na potovanje in je poklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje; enemu je dal pet talentov, drugemu dva, tretjemu pa enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in je odpotoval. Tisti, ki je bil prejel pet talentov, je šel takoj z njimi kupčevat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tudi tisti, ki je bil prejel dva, pridobil dva druga. Tisti pa, ki je bil prejel enega, je šel, izkopal zemljo in denar svojega gospodarja skril. Čez dolgo časa pa je gospodar teh služabnikov prišel in napravil z njimi račun. In pristopil je tisti, ki je bil prejel pet talentov, in je prinesel pet drugih talentov ter rekel: ‚Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‘ Njegov gospodar mu je rekel: ‚Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil: pojdi v veselje svojega gospoda!‘ Pristopil je tudi tisti, ki je bil prejel dva talenta, in je rekel: ‚Gospod, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‘ Njegov gospodar mu je rekel: ‚Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil, pojdi v veselje svojega gospoda!‘ Pristopil pa je tudi ta, ki je bil prejel en talent, in je rekel: ‚Gospod, vem, da si trd človek: žanješ, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi vejal; zbal sem se in sem šel ter svoj talent zakopal v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega.‘ Njegov gospodar mu je odgovoril in mu rekel: ‚Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in pobiram, kjer nisem vejal; torej bi bil moral dati moj denar menjavcem in ob svojem prihodu bi jaz svojo lastnino prejel z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki ima deset talentov! Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.‘

Mt 25,14-30

MODRO RAVNAJMO S TALENTI

    Marsikdo se sprašuje, koliko je vredno njegovo življenje. Nekateri se zelo cenijo, drugi vidijo svoje življenje kot popoln poraz, največ pa je takih, ki živijo iz dneva v dan in se sploh ne sprašujejo o smislu in  vrednosti življenja. Bogu veliko pomenimo, sicer nas ne bi bilo. Nismo sicer vsi enaki, kajti Bog je dal enemu več, drugemu manj talentov, a za vsakega dovolj, da lahko naredi iz svojega življenja projekt, s katerim se bo lahko zares pohvalil in postavil pred drugimi. Vse je odvisno od posameznika, njegovega zaupanja vase in sodelovanja z Bogom. Barantanje s talenti je vedno zanimivo. Ko beremo to priliko, se marsikomu zdi, da Jezus podpira pokvarjeni kapitalistični sistem, kjer velja načelo: »Nikoli nimaš dovolj, zato se trudi, da boš imel čim več!« V resnici pa ni namen prilike, da bi čim več imeli in bili čim  bolj bogati na tem svetu, ampak, da bi na koncu smeli vstopiti v veselje svojega Gospoda. To priložnost je imel tudi tisti, ki je prejel en talent, a svojih sposobnosti ni izkoristil. Zato ne tarnajmo, da nas Bog ni obogatil z darovi, ampak izkoristimo to, kar smo prejeli!

    Pisatelj knjige Pregovorov (31,10-13.19-20.30-31) tokrat poje hvalnico pametni ženi, ki je vedno bila, je in bo središče, ki zbira vse člane družine. Takole pravi: »Vrlo ženo, kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri. Srce njenega moža zaupa vanjo, povračila ne pogreša. Izkazuje mu dobroto in ne hudega vse dni svojega življenja.« Kako laskava je ta pohvala žene in kako se vsak moški veseli takšne ženske. Pa ni vse odvisno od konkretne ženske, ampak od tega, kakšen odnos smo si ustvarili do nežnega spola. Dokler so usta polna grdih opazk glede ženske, bodo te tudi takšne, kot smo si jih ustvarili v svoji domišljiji. Kdor pa jih ceni, ta slej ko prej doživi, da ima ob sebi pravi biser. Mati je samo ena in nihče je ne more nadomestiti. Sodobna družba sicer poveličuje zaposleno ženo, ki je v tekmi z zaposlenim moškim, toda s tem smo družino poslali na stranski tir. Zato potrebujemo pametne žene, ki ne bodo videle le svojih ambicij, ampak tudi družino in poklic matere kot veliko vrednoto.

    Človek ne sme nikoli imeti občutka, da je že vse naredil in da so zanj nebesa že zagotovljena. »Gospodov dan bo prišel kakor tat ponoči!« je pisal apostol Pavel v 1. Pismu Tesaloničanom (5,1-6). Če veš, da tvoje premoženje ni varno, se trudiš, da ga boš obvaroval. Žal pa mnogi mislijo le na varnost telesnih dobrin. V veliko večji nevarnosti je naša duša, ko zgrešimo smer in pozabimo, zakaj živimo. Mi nismo gospodarji, ki bi odločali o življenju in smrti, ampak smo samo oskrbniki, ki upravljamo s premoženjem, ki nam je bilo zaupano. Nikar se ne hvalimo s svojimi sposobnostmi: če ljudje opazijo napake, ki jih delamo, kako ne bi Bog opazil naše nepopolnosti.

   Ljudje namreč radi opazujemo drug drugega in zavidamo drugemu sposobnosti, ki jih sami nimamo. Talenti pa so vedno osebne zadeve, ki jih vsakdo prejme v obilni meri. Osebne darove je treba poiskati, se jih razveseliti in z njimi trgovati. Ljudje pa se radi kregajo med seboj o tem, kaj kdo ima in česa nima, kdo je več vreden in kdo je revež. Takšna primerjanja ne povedo nič otipljivega o vrednosti človekovega življenja. Eni so prejeli več od drugih, zato se bo tudi od njih več zahtevalo. Samo lenobneži se pritožujejo, da so zavrženi od Boga. Treba se je potruditi in prositi za razsvetljenje, da naše življenje lahko postane bogato za druge. Vsakdo bo namreč dajal odgovor o tem, kako je trgoval s talenti, ki jih je prejel.

    Kako negotovo bi bilo jutro, če bi ga začeli kot izgubljeni otroci brez matere in očeta. Bog je vedno z nami, zato mu lahko izročimo vse skrbi. Kaj bi ugibali, po kakšni poti bo poslej teklo naše življenje, važno je, da je to pot, ki nam jo je On izbral. Naj nam Bog pomaga, da bi odgovorno in marljivo ravnali s talenti, ki nam jih je namenil, da bodo le-ti v službi človeku v izgradnji boljšega sveta, ki bo temeljil na ljubezni in sočutju, ne pa na namišljenem samopoveličevanju in samozadostnosti.