Največja zapoved
    Ko so farizeji zvedeli, da je saduceje prisilil k molku, so se sešli in nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je hotel skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‘ ⁴⁰ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Mt 22,34-40

LJUBEZEN NAS DELA PODOBNE BOGU

   Koga ima Bog najrajši? Emigrante, vdove, sirote in reveže. Oni imajo vedno pred Bogom prednost, saj so najbolj odprti za Boga. Bog je namreč vedno na strani zavrženih in ljudi brez pravic. Vsaka nepravičnost, izkoriščanje in nasilje proti njim je mogočen krik, ki se dviga do Boga. Na žalost, tudi mnogi krščanski režimi glede tega niso nič boljši od drugih. Zato se moramo vsi spreobrniti: tako širša družba kot posamezniki, kajti Bog je na strani izkoriščanih in nas bo sodil po ljubezni, ki smo jo izkazali najbolj potrebnim. Ljubezen lahko pokažemo na različne načine. Na svetu je veliko lačnih, bolnih in zapostavljenih, ki jih moremo nasititi, oskrbeti z zdravili ali jim kako drugače pomagati. Zato ni potrebno, da gremo v Afriko ali Indijo; veliko revežev in pomoči potrebnih imamo v svojem okolju. Tem lahko pomagamo na različne načine, tako da jim podarimo denar ali svoj čas, ki je vreden več kot denar, saj s tem, ko se približamo potrebnemu in mu podarimo prijazen pogovor in skupaj z njim iščemo rešitev, mu podarimo tudi del sebe in Bog tako more delovati preko nas.

   Druga Mojzesova knjiga (22,20-26) nas pouči, naj ne zatiramo tujcev, sirot in vdov. Tudi če posojamo denar, ne bodimo oderuški glede obresti. Če bo revež vpil k Bogu, ga bo uslišal, ker je milostljiv. Krivice so najbolj boleče. Tudi v tretjem tisočletju je še veliko izkoriščanja človeka po človeku. To je v nebo vpijoči greh in Bog je na strani tistih, ki so odrinjeni in brez pravic. Mojzesova postava je zato naročala, da je treba uboge z roba družbe sprejemati in jim pomagati. Ker je Bog velikodušen do nas in nas varuje, smo tudi mi dolžni pomagati vsakemu, ki je v stiski. Kdor vidi samo sebe, bo v življenju vedno potegnil krajši del. Ne živimo zaradi sebe, ampak zaradi naših bližnjih, ki jih lahko bogatimo s svojimi talenti. Kdor v svojem življenju ni prepoznal poslanstva, bo vedno taval in se lovil, ker ne bo videl smisla svojega življenja.

   Apostol Pavel je v prvem pismu Tesaloničanom (1,5-10) postavil samega sebe za zgled obnašanja. Samo naš zgled dobrote in ljubezni je prepričevalen in ponese dober glas v deveto vas. Ne besede, ampak dejanja govorijo o veličini človeka in o ljubezni, ki jo premore. Zato se je vredno potruditi, da smo za druge svetel zgled močne vere in nikoli kamen, ob katerega bi se spotikali. Videti svoje življenje kot dar in poslanstvo je veliko odkritje. Bog se nam počasi razodeva in včasih je težko sprejeti njegove zahteve. Kdor pa najde svoje mesto v tem svetu in se vključi v soustvarjanje družbe, kjer živi, ta odkrije, da lahko z Bogom naredi velike stvari.

    V odlomku iz evangelija po Mateju (22,34-40) Jezus spregovori o največji zapovedi, zapovedi ljubezni. Zapovedi niso le kot prometni znaki, ki govorijo o tem, kaj smeš in česa ne smeš, ampak so hkrati in predvsem navodila za srečno življenje. Bog nam pušča vso svobodo in od nas je odvisno, ali bomo zares svobodni v duhu in resnici ali pa bomo postali sužnji svojih nagonov in trenutnih želja. Prava ljubezen pozablja nase in vsepovsod išče priložnosti, da lahko širi dobroto in ljubezen. Jezus je govoril le o eni zapovedi ljubezni, ki vključuje ljubezen do sebe, do bližnjega in do Boga. Ljubezen namreč vedno presega človeka: ni je mogoče zadržati zase in uresniči se le v ljubezni do sočloveka. Ljubezen je nekaj Božjega, pri Bogu se je rodila, on jo je vsadil v naša srca in k njemu se vrača oplemenitena. Bog daj, da bi bili vsak trenutek sposobni takšnega razdajanja. Če nas je Bog poklical v življenje in nas povabil, da ga čim bolj posnemamo v njegovi svetosti, je svetost onkraj naših naravnih moči, zato nam mora on sam dati luč, moč in pogum, da izpolnimo nalogo, ki jo pričakuje od nas. Brez Boga smo majhni in nemočni. Zato ga prosimo pomoči, da bomo njegovo voljo našli in jo vsak dan tudi izpolnili. Vsakdo od nas je lahko pričevalec tam, kjer živi. Konkretne dobre zglede poštenega življenja potrebujemo na vsakem koraku. Le z dejavno ljubeznijo do ljudi, ki nas potrebujejo, bomo gradili boljši svet in bomo dobro orodje v Božjih rokah. Naj bo v naših medsebojnih odnosih ljubezen tista gonilna sila, ki nam daje moči za življenje po evangeliju in gradi dobre medsebojne odnose v družini, župniji in družbi nasploh.