Davek cesarju

    Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Mt 22, 15-21 

BOG ALI CESAR?

   Vera in politika: se ti dve zadevi izključujeta? Ne, nikoli. Vsak človek je politično bitje, ker drugače ne more biti. Živimo v družbi, smo družabna bitja, zato so naši medsebojni odnosi vedno del politike. Zato nam ne sme biti vseeno, kako bomo živeli in na kakšni ravni bodo naši odnosi na civilni ravni, kot tudi na ravni župnije. Oboje se med seboj prepleta, ker smo v obeh ustanovah isti ljudje. Zato je prav, da damo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Cerkev je večkrat v nevarnosti, da se mora prilagajati političnim in družbenim sistemom, če hoče priti do besede in imeti vpliv na družbo. Kaj bi naredil Jezus, če bi danes prišel v Slovenijo z oznanilom o odrešenju: bi se prilagodil sistemu, ali pa bi izzval politične voditelje in jim povedal v obraz, kaj delajo narobe? Gotovo je res, da moramo kristjani spoštovati civilno zakonodajo, toda v določenem trenutku je treba tudi dvigniti glas in na glas povedati, kaj ni prav. Evangelija ne živimo z lepimi besedami, ampak s konkretnimi dejanji v korist bližnjega.

   Bog je samo eden, Bog je na naši strani, pa čeprav včasih mislimo, da je proti nam. Prerok Izaija (45,1.4-6) je izvoljenemu narodu povedal v obraz, da je Bog izbral kralja Kira zato, da bi jih ponižal in pokazal, kdo je pravi Bog. Na tak način jih je hotel privesti k pameti, da bi se spreobrnili in vrnili k pravemu Bogu. Podobno ravna tudi z nami, da bi nas spametoval. Bog včasih izbere tudi kakšno krivo palico, človeka, ki je drugačen po svojem mišljenju in navadah, da postane neke vrste »božja šiba«, ki nam odpre oči za razumevanje skrivnosti Božjega kraljestva. Kaj lahko danes stori, da bi skeptiki in obupanci zahrepeneli po njem? Nas lahko postavi za zgled. Smo pripravljeni sprejeti to nalogo? Bog nas ne tepe, a včasih dovoli, da nas kdo s kakšno šibo spametuje.

   Apostol Pavel je spremljal krščansko skupnost v Tesaloniki, občudoval je njihovo vero in ljubezen ter se Bogu nenehno zahvaljeval za njihov zgled. Kako pa mi sprejemamo župnijsko skupnost? Nam je prirasla k srcu in se je veselimo? Prav domača župnijska skupnost je navadno prva posredovalka vere, ona nas spremlja od rojstva naprej. Božje kraljestvo ni moje ali tvoje, ni najina posest, ampak je samo Božje. Bog pa izbira ljudi, ki jih pošilja kot oznanjevalce. Ti ne smejo govoriti v svojem imenu, ampak samo v Božjem imenu in samo stvari, ki so v skladu s Kraljestvom, v katerega smo vsi poklicani. Bog nas potrebuje, nas ima izredno rad, česar se moremo iz srca veseliti.

   V evangeliju po Mateju (22,15-21) farizeji skušajo Jezusa z vprašanjem,: »Ali smemo dajati cesarju davek, ali ne?« Jezus jim modro odgovarja: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« Kdor daje cesarju, kar je cesarjevega, spoštuje zakonito oblast. Ta oblast nam navadno ni vsiljena, ampak smo jo izbrali sami. Imamo takšno oblast, kot si jo zaslužimo in smo si jo izvolili. Kdor hoče živeti v miru, mora skrbeti za svoje dobro počutje: zato spoštuje civilno oblast, a hkrati ne pozablja na svojo dušo in zato se trudi za čisto vest. Davke navadno plačujemo, ker se bojimo kazni, do Boga pa imamo drugačen odnos, ker menimo, da je Bog daleč in da je pred nami še dolgo življenje. Z Bogom bomo že uredili zadnji trenutek, si morda mislimo. To so navadno računi brez krčmarja: nikoli ne vemo, kdaj je lahko prepozno. Papež sv. Janez XXXIII. je pisal svojemu nečaku Battistu: »Vsak dan si moraš dajati poguma: navaditi se moraš na napor, veseliti se uspehov, stremeti za tem, da dosežeš še več; vendar vse to brez razburjanja, ampak kar se da mirno in krotko. S pomočjo Gospoda, ki ga moraš vedno klicati, boš vsak dan naredil en korak naprej in lahko boš prišel daleč.« Naj nam Bog pomaga s svojo milostjo, da bomo v tem svetu, ki poveličuje to, kar je cesarjevega, znali poskrbeti za svojo dušo, za pristno vez z Bogom in sočlovekom. Tako bomo dobivali vedno nove milosti in darove, ki jih daje Bog.