Prilika o kraljevi svatbi

    In Jezus jim je zopet spregovoril v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je svojemu sinu napravil svatbo. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. Poslal je spet druge služabnike z naročilom: ‚Povejte povabljenim: Glejte, svoj obed sem pripravil: moji voli in pitana živina je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‘ Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji, ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih zasramovali ter pobili. Ko je kralj to zvedel, se je razsrdil, poslal svoje vojake, pokončal tiste ubijavce in njihovo mesto požgal. Potem reče svojim služabnikom: ‚Svatba je pripravljena, a povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katere koli najdete.‘ In njegovi služabniki so šli na pota in zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko pa je prišel kralj goste pogledat, je videl tam človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu je: ‚Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?‘ On pa je molčal. Tedaj je kralj velel strežnikom: ‚Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v temo: tam bo jok in škripanje z zobmi. Zakaj mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih.‘«

Mt 22,1-14

POVABLJENI NA VEČNO GOSTIJO

   Zavračanje Boga je splošni pojav sodobne družbe. Sodobnik je preveč zagledan vase, da bi priznal svojo nepopolnost in krhkost. Hkrati opažamo, da so se vsi, ko so v polpretekli zgodovini načrtovali smrt Boga, krepko zmotili. Feuerbach, Marx, Comte in Nietzche so bili trdno prepričani, da bo vera zelo hitro izginila s površja zemlje in se ne bo več pojavila. V istem obdobju je ruski pisatelj Dostojevski, ki je živel v izgnanstvu, napovedal zmago Boga, ko bo Jezus zavladal vsemu svetu, kot odrešenik in sodnik. Tudi razni vidci 21. stoletja so bili prepričani, da bo to stoletje vere, ali pa ga ne bo. Vsi zagovorniki smrti Boga so že davno pod zemljo, vera v Boga pa ostaja in se celo krepi, ne le pri dedkih in babicah, ampak tudi med mladimi, ki iščejo smisel življenja. To pa ne pomeni, da bodo ljudje tako razsvetljeni, da bodo z lahkoto sledili Bogu. Še zdaleč ne, kajti sodobnik ne išče kakšne zahtevne vere, ampak nekaj za kratek čas. Zato nas hlastanje po duhovnosti ne sme uspavati: vsi smo poklicani, da se odločamo v moči Svetega Duha in se trudimo za vero, ki nam jo je oznanil Jezus. Zato odprimo oči, spoznajmo Boga in se ga oklenimo, ker je to edina zanesljiva rešitev.

   »Gospod nad vojskami bo na Síonski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini,« je napovedal prerok Izaija (25,6-10). Svojim poslušalcem, ki so se čutili zapuščene od Boga, je napovedoval nove čase, ko se bo Bog izkazal kot tisti, ki drži obljube in je blizu svojemu ljudstvu. Gostija je v Svetem pismu vedno znamenje Božje dobrote, ki ne pozna meja. Bog ne dela razlike, ampak vse vabi k sebi, ker nas je ustvaril zato, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Bog je naša tolažba in naša moč, ko mu zaupamo, ko se ga oklenemo, ko z molitvijo in dobrimi deli krepimo svojo vero, upanje in ljubezen.

   Apostol Pavel spodbuja Filipljane (4, 12-14.19-20), naj bodo zadovoljni s svojim življenjem in naj se navadijo na dane okoliščine. Življenje ni nikoli podobno ravni črti, ampak valovanju, kjer so vzponi in padci. Obstajajo obdobja obilja in časi, ko je treba zategniti pas in biti bolj skromen. Zato se ne pritožujmo zaradi krize, ampak iščimo načine, kako smo lahko srečni in zadovoljni tudi v bolj skromnem življenju. Treba je sprejeti tako slabe kot dobre čase, tako pomanjkanje kot izobilje, ker se ne zanašamo nase, ampak sprejemamo moč od Boga. Zato hvalimo in slavimo Boga, ki je naš stvarnik in vodnik.

   Odrešenje je Očetov dar za vsakega človeka brez razlike. Bog pa noče svoje ponudbe nikomur vsiljevati. Sami se moramo odločiti in sprejeti povabilo na večno gostijo. To nam želi povedati Jezus v odlomku iz evangelija po Mateju (22,1-14). Mnogi so povabljeni na gostijo, pa si ne vzamejo časa, saj se jim zdijo bolj pomembni njihovi vsakodnevni opravki, kupčije in sploh dela in skrbi tega sveta. Zaradi zagledanosti v ta svet spregledajo priložnost, ki je neprecenljiva, priložnost, ki jo ponuja Stvarnik. Na žalost povabljeni niso bili vredni, kajti povabilo se jim ni zdelo dovolj pomembno. Vsi smo povabljeni na to gostijo in imamo priložnost, da se je udeležimo in tako izkažemo Bogu čast, ko ga postavimo pred vsa svoja druga opravila, na najpomembnejše mesto svojega življenja. Potruditi se moramo, da pridemo v svatovskem oblačilu, kajti na gostijo ne moremo priti brez svatovskega oblačila. Kakšno je svatovsko oblačilo, mora ugotoviti vsakdo sam pri sebi. Vsaka duša je po svoje lepa, ko je takšna, kot mora biti: ko zrcali takšno osebnost posameznika, kot ga vidi in se ga veseli Bog. On nas ima rad in nas vedno sprejema takšne, kakršni smo: bodisi da smo v pražnji obleki ali v kratkih hlačah in z odpeto srajco. Thomas Merton, veliki mistik, je na začetku svojega dela Življenje in svetost zapisal: »Vsak kristjan je zaradi svoje krstne obljube dolžan, da se odreče grehu in se popolnoma, brez pridržka, izroči Kristusu, da bi mogel izpolniti svoj poklic, rešiti svojo dušo, stopiti v Božjo skrivnost, kjer se bo v vsej polnosti našel v Kristusovi luči.« Prosimo Boga za milost, da se bomo vredni udeležiti večne gostije.