Prilika o hudobnih vinogradnikih
    Poslušajte drugo priliko! Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi iz njega prejeli pridelek. Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet druge služabnike, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je k njim poslal svojega sina, misleč: ‚Mojega sina bodo spoštovali.‘ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ‚To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‘ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo s temi vinogradniki storil?« Rečejo mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ‚Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen;
Gospod je to naredil
in je čudovito v naših očeh.‘ Zatorej vam pravim, da se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.

Mt 21,33-43

SMO ODPRTI ZA BOŽJO LJUBEZEN?

    Božja ljubezen je neizmerna, brezpogojna in svobodna. Od nas je odvisno, ali jo sprejmemo ali pa zavrnemo. Ker smo svobodni, se velikokrat obrnemo proti Božji ljubezni; raje bežimo, kot da bi se spustili v ogenj ljubezni, ki sežge vse, kar ni prava ljubezen. In beg je najslabši odgovor na Božjo ljubezen; bolje je, da Bogu rečemo ne, kot da smo neodločni in ne vemo, kaj bi bilo za nas najbolje. Če nimamo zaupanja v njegovo ljubezen in ne verjamemo, da bo storil le to, kar je za nas dobro, nam nič ne pomaga. Zato je   pomembno, da prosimo za razsvetljenje, da bomo vedeli, ali delamo prav ali ne. Zato se posebej v tem milostnem mesecu rožnega venca priporočajmo in skupaj z Jezusovo materjo Marijo prosimo za modrost, odgovornost in pravo mero ponižnosti, v moči katere bomo zmogli biti dobri oskrbniki v Gospodovem vinogradu. Za to potrebujemo mir v srcu, ki ga ne ogrožajo skrbi in nemir tega sveta. Tako bomo z Bogom v tesnejšem odnosu in mu zaupali vse svoje življenjske skrbi in načrte, on pa jih bo prežaril s svojo milostjo in Svetim Duhom.

    Izaija (5,1-7) nam spregovori o vinogradu na rodovitnem griču, ki ga je Bog zasadil z ljubečo in skrbno roko. Naredil je vse potrebno, a vinograd ni rodil. On je storil vse, da bi bil njegov vinograd najboljši, a je bilo vse zaman. Bog lahko vse naredi, toda če človek noče sodelovati, so vse milosti in vsi darovi zaman. Človek jih zapravi in ničesar ne naredi za dobro skupnosti. Zato sledi neprijeten ukrep. Bog vinogradu odstrani ograjo in podre obzidje, da bo poteptan in izropan … Če ne sodelujemo z Božjo milostjo, se nam lahko zgodi, da se naša duša spremeni v pustinjo, ki rodi le osat, namesto dobrega sadu. Če se obrnemo proč od Boga, naše življenje tako ali drugače teče dalje, posledice za dušo pa so katastrofalne in prej ali slej otežijo tok našega zemeljskega življenja, da ne govorimo o posledicah življenja onkraj smrti.

    Apostol Pavel nam v pismu Filipljanom (4,6-9) polaga na srce, naj ne skrbimo, ampak ob vsaki priložnosti izražajmo svoje želje Bogu z molitvijo, prošnjo in z zahvaljevanjem. Le tako bo Božji mir, ki presega vsak um, varoval naša srca in misli. Če bi radi resnično obogateli, je treba več misliti na Boga in njegovo ljubezen, kajti samo to daje našemu življenju pravo smer in nam jamči, da bomo resnično uspeli. Sicer pa je vedno tako: truditi se je treba, kot da je vse odvisno od nas, in delati tako, kot da je vse čisti Božji blagoslov.

    Tudi v evangeliju po Mateju (21,33-43) Jezus uporabi zgodbo o vinogradu. Vendar tokrat ne gre za nerodoviten vinograd, pač pa za viničarje, ki se hočejo polastiti vinograda in pridelka. S to priliko je želel pokazati, da bo moral umreti za odrešenje človeštva, katerega prispodoba je vinograd. Kaj vse je Bog storil za odrešenje človeštva, človek pa mu je obrnil hrbet, še več Božjega Sina je ubil. Toda to, kar je za nas morda nespamet, ima pri Bogu veljavo. Smrt na križu in žrtev nedolžnega sta nas odrešila in ponovno zbližala z Bogom. V uboju Sina se dovršita človeška sprevrženost in Božja dobrota. Človeško zlo izčrpa svoj negativni naboj s tem, ko vzame življenje Začetniku življenja; Bog pa pokaže svojo dobroto s tem, da podari svoje življenje nam, ki mu ga krademo. Z ubojem Sina zares dobimo njegovo dediščino: držimo v rokah sad, ki nas dela podobne Bogu! Sin, ki v svoji krotkosti postane predmet objestnosti, od nas podeduje našo goloto, mi pa od njega njegovo sinovsko oblačilo. Njegov križ razkrije uničevalnost našega nasilja in moč njegove ljubezni. To je čudovito delo Boga: naša beda prikliče njegovo usmiljenje. Združeni z njim smo sinovi v Sinu, rodovitno drevo in kraj srečanja z Bogom in v Njem z vsemi ljudmi. Veselimo se! Sprejmimo Božjo ljubezen, ki nam edina daje moč za večno življenje.