Prilika o dveh sinovih

    A kaj se vam zdi? Neki človek je imel dva sina. Obrnil se je k prvemu in rekel: ‚Sin, pojdi danes delat v moj vinograd!‘ Ta je odgovoril: ‚Nočem!‘ Pozneje pa se je skesal in je šel. Stopil pa je k drugemu in rekel prav tako. Ta je odgovoril: ‚Pojdem, gospod‘, pa ni šel. Kateri teh dveh je očetovo voljo spolnil?« Pravijo: »Zadnji.« Jezus jim reče: »Resnično, povem vam, da pojdejo v božje kraljestvo cestninarji in nečistnice prej ko vi. Kajti Janez vas je učil pot pravičnosti, in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli; vi pa ste to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli.

Mt 21,28-32

PRAVILNA POT

   Kdo še danes uboga? Vsak se izgovarja na svoje pravice, pozabljamo pa, da so pravice vedno povezane z dolžnostmi. Pokorščino so danes mnogi črtali iz svojega besednjaka. Sodoben človek noče biti pokoren, ker hoče biti samostojen, pokončen, z močno hrbtenico. Toda pokorščino razume drugače tisti, ki se zazre v križanega Jezusa in se prepusti njegovi zgodbi. Pokorščina ni nekaj poniževalnega, ampak lahko postane sredstvo odreševanja. Jezus je bil pokoren svojemu Očetu do smrti na križu in prav takrat, ko je bil najbolj nemočen, pribit na križu, je bil najmočnejši, naš odrešenik. Tako ravna poslušen sin. Smo si življenje dali sami? Komu smo zanj hvaležni? Vsaj našim staršem, ki so bili posredniki življenja, v prvi vrsti pa Bogu, ki je hotel, da smo se rodili in ima z nami določene načrte. Lahko smo podobni upornemu otroku, ki se upre očetu, a kasneje spozna svojo zmoto in opravi zaupano nalogo. Iščimo Božjo voljo in poskušajmo odkriti poslanstvo, ki nam je zaupano, in tako z Bogom soustvarjajmo ta svet.

   »Čigavi ukrepi so pravilni, Božji ali človekovi?« se je spraševal prerok Ezekijel (18,25-28). Mnogi danes postavljajo podobno vprašanje: »Komu zaupamo, vladi ali Cerkvi?« Obe sta človeški, sestavljeni iz ljudi, ki niso popolni, ampak grešni, pa čeprav tega ne priznajo. Na koncu ostane samo še Bog: on bo ločil zrnje od plev, on je najzanesljivejši kriterij za to, kaj je pravično in kaj krivično, kaj je pravilno in kaj zmotno. Danes sicer marsikdo kliče Boga na zagovor, ker meni, ker je Bog krivičen in ne usliši naših prošenj. Kdo je v zmoti: Bog ali jaz? Jaz navadno iščem svoje koristi, Bog pa gleda naprej in mi kakšne stvari ne dovoli, ker bi bila zame škodljiva. Zato sprejmimo Božjo voljo: ta bo morda težka, vendar bo vedno v našo korist in odrešenje.

   »Dopolnite moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja!« je pisal apostol Pavel Filipljanom (2,1-11). Razdor med kristjani je danes velika rana, ki jo bo težko pozdraviti. Vsaka prepirljivost namreč vodi v neslogo in nered. Za zgled nam je Jezus, ki se je ponižal in postal človek, da bi nas na tak način odrešil. Sovraštvo lahko rešujemo na dva načina: z nasiljem ali pa z odpuščanjem. Zanesljiv je le drugi način, ker samo ljubezen, ki drugega spoštuje in ceni, lahko naredi čudeže. Samo edinost misli, besed in dejanj nas vodi k virom evangelija in k resnici, ki je samo ena: »Jezus je naš Bog in Odrešenik!« Sprejmimo ga.

   Ljudje smo različni po naravi, temperamentu, izkušnjah, ki smo jih prejeli že v zgodnji mladosti. Eni so pripravljeni takoj izpolniti prošnjo, drugi lenarijo in se izmikajo delu, toda najdejo se tudi taki, ki so v začetku protestniki, a končno sprevidijo svojo napako in se spokorijo. Jezus v evangeliju po Mateju (21,28-32) spregovori o dveh sinovih. Prvi očetovo voljo zavrne, a si pozneje le premisli in gre na delo, drugi pa obljubi, da bo šel, a kasneje ne gre. Kateri je ravnal pravilno? Če smo zelo natančni, bi lahko rekli, da nobeden. Vendar če upoštevamo očetovo voljo, je vseeno bolje ravnal prvi, ki je kljub temu, da najprej ni hotel iti na delo, pozneje pa je šel in izpolnil to, kar ga je prosil oče. Kako pa ravnamo mi? Ali držimo dano obljubo, ali pa jo kmalu prelomimo? Morda se premalo zavedamo resnosti svoje obljube, ki smo jo dali nekomu. Z lahkoto obljubimo, a marsikdo to stori s figo v žepu, samo da bi se znebil prosilca. Vendar je ta drža nepravilna in na nek način izdajalska, saj smo izdali zaupanje človeka, ki nas prosi. Mnogo bolje je, da takoj rečemo ne, da se ta ne bo zanašal na nas. Edina pravilna pot je, da obljubo izpolnimo. V življenju kristjana je zelo pomembno, da izpolnimo Božjo voljo. Tudi če kdaj oklevamo, ali smo morda celo uporni, prav ravnamo, če uvidimo, da nam lahko le sodelovanje z Očetom prinaša mir in dobro. On nam vedno ponuja možnost, da se spokorimo in se vrnemo na pot služenja v ljubezni, na katero nas vabi in želi, da uresničimo njegov načrt, ki ga ima z nami. Tako bomo vedno bolj spoznavali in hodili po poti, ki je pravilna v Božjih očeh.