Prilika o delavcih v vinogradu

    Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil po denarju na dan in jih poslal v vinograd. In šel je ven okrog tretje ure in videl druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel: ‚Pojdite še vi v vinograd in kar bo prav, vam bom dal.‘ In so šli. Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako. Ko je šel okoli enajste, je našel druge, da so postavali, in jim je rekel: ‚Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?‘ Odgovoré mu: ‚Nihče nas ni najel.‘ Reče jim: ‚Pojdite tudi vi v vinograd!‘ Ko pa se je zvečerilo, reče gospodar vinograda svojemu oskrbniku: ‚Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih!‘ Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in so dobili vsak po denarju. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak po denarju. In ko so prejeli, so nad hišnim gospodarjem godrnjali in rekli: ‚Le-ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‘ On pa je odgovoril enemu izmed njih: ‚Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi po denarju z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem s svojim storiti, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‘ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«

Mt 20,1-16

PRAVIČNOST V LJUBEZNI

   Že prerok Izaija (55,6–9) pravi: »Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! … Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« S prispodobo o razdalji med zemeljskim in presežnim pokaže na neznansko vzvišenost tiste pravičnosti, ki jo prežema ljubezen in je zato nad navadno zemeljsko menjalno, razdelilno in zakonsko pravičnostjo. Te tri hočejo veljati samostojno, ne da bi morala biti poleg tudi ljubezen. Za Božjo pravičnost pa je navzočnost ljubezni bistvena, saj je gonilna sila usmiljenja in odpuščanja. Pridružuje se ji Božja milost, ki na tej ravni povzroča spreobrnjenje. Tu pravičnost ni več nekaj statičnega in kontroliranega, ampak je dinamična in ustvarjalna. Prebuja in vodi nastajanje novega evangeljskega življenja. Božja pravičnost neprestano daje dober zgled ljudem s tem, da ni preračunljiva, ampak tako velikodušna, da je do ljudi naravnost razsipna. Razsipnost v prid potrebnih postane krepost. 
    Do skrajnosti pravični ljudje so lahko še vedno sebičneži, ker so do decimalk natančni in do dolžnikov nepopustljivi. Božja velikodušnost pa nas uči obdarovanja. Naj ne dajemo samo tega, kar smo dolžni dati. Tudi ne pod pritiskom, pač pa svobodno. 
    Menjalna, razdelilna in zakonska pravičnost so potrebne kot red znotraj sveta. V krščanski misli, ki človeka v tem svetu že vseskozi usmerja nad ta svet, pa svetno pravičnost presega Božja in človeška ljubezen.

   Jezus je v času svojega življenja na zemlji pokazal, kakšen mora biti gospodar. On namreč pravi, da je dober gospodar tisti, ki je sposoben to, kar ima, velikodušno deliti z drugimi, ne glede, če so si zaslužili to, kar so prejeli. Jezus plačila ne pogojuje z zaslugami in ozko pravičnostjo, ampak s podarjeno ljubeznijo. On je velikodušen tudi do tistih, ki so brez sleherne zasluge in pravic. Naše plačevanje temelji na strogi ekonomiji, kar pa moramo preseči s posnemanjem Jezusa, ki nas vabi, da bi bili tako radodarni, kot je on. Tudi grešniki, bolni, nepismeni in zavrženi hrepenijo po čisti in popolni ljubezni. Smo jo pripravljeni podarjati? 

   Gospodar potrebuje delavce za svoj vinograd, zato jih najema ves dan, ob različnih urah. Eni morajo delati več ur, drugi manj, a so vsi enako plačani. Težko je sprejeti to obliko pravičnosti, pa vendar za Božje kraljestvo ne moremo biti vsi enako pripravljeni. Vsakdo dela po svojih močeh in v času, ki mu ga Bog naklanja. Eni prejmejo več darov, drugi manj, eni so sposobni delati dlje, drugi prej dosežejo višek svojih življenjskih moči, nekateri pa bi radi delali, a dela ne dobijo. In kako bo s končnim plačilom? Za nebeškega Očeta ne bo pomembno, koliko časa si delal, ampak to, da si sledil njegovemu klicu in naredil tisto, kar je v določenem trenutku od tebe pričakoval. Vsi smo namreč podaljšana Božja roka.

   Voditelj duhovnih vaj nas je nagovoril: »Navajeni smo reči, da je Bog neviden in da ga nihče ne more v polnosti poznati. Kaj torej naredi Bog? Gre in ›najame‹ ljubezen dveh zakoncev, da bi preko nje izrazil in posredoval svoje življenje in svojo ljubezen.« Kakšna čast za naju! Bog naju je najel! Povsem novo odkritje in nov pogled na najin odnos, na najino zakonsko ljubezen. Začutil sem odgovornost najinega poslanstva in smisel vseh odpovedi. Poglobila se je tudi moja vera in odnos z Bogom. Bog nama popolnoma zaupa in računa na najino ljubezen. Pomislim na današnji odlomek. Delavci so postajali ves dan brez dela, ker jih nihče ni najel. Ko so bili nagovorjeni, so šli in so delali v vinogradu. Zgodil se je Božji dotik. Tudi jaz sem ga doživel. Tokrat po voditelju, ki je z vso gorečnostjo podkrepil resnico najema z besedami: »Rad bi vama pomagal, da bi verjela v zakrament zakona, ki sta si ga podelila.« Za trenutek zaprem oči … Da, Gospod, zaradi tvoje ljubezni je ženino naročje vedno odprto. Odpušča mi in me ljubi takšnega, kot sem. Vem, da me sprejema v sončnih in senčnih dneh. Počutim se varen in ljubljen. In hvala Ti, da si naju najel – milostljiv dar je biti v Božjem najemu.