Jezus je kruh življenja II
Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Jn 6,41-51
NE GODRNJAJMO
Božja beseda te nedelje nam pred oči postavi zelo slabo lastnost človeka, ki je nezadovoljen, ko ne gre vse tako, kot bi rad. Smo v veliki krizi, zato se nam zdi samoumevno, da moramo godrnjati zaradi položaja, v katerem smo. Marsikdo nima sredstev za preživetje. To je gotovo zelo hudo, a še huje je, če v krizo pade sam smisel človekovega življenja, ko človek izgubi vero v Boga in sočloveka in se zdi njegov položaj brezupen. Takšne krize so se dogajale skozi vso človeško zgodovino. Človek preveč zaupa v svojo moč in v moč znanosti, premalo pa računa na pomoč od zgoraj. Vsaka kriza je na nek način tudi opomin za nas, da se ne gre zanašati zgolj na lastne moči, ampak se je treba zavedati, da je tu še Bog, ki nas more kadarkoli dvigniti iz vsakršne krize. Za to pa ni dovolj godrnjanje nad položajem, ampak je treba z zaupanjem v Boga in sočloveka narediti vse, kar moremo, da zopet zaživimo svobodno življenje v vsej njegovi veličini.
V 1. knjigi kraljev (19,4-8) beremo, kako je prerok Elija, čeprav je bil Božji mož, prišel v hudo krizo. Takole pravi: »Dovolj imam vsega. Zakaj bi se še boril, ko ni uspehov od nikoder!« Ali nismo tudi mi pogosto v podobnem položaju? Takrat bi morali imeti ob sebi angela varuha, ki bi nas bodril: »Vstani, vstopi v svetišče ter se nasiti z Božjo besedo in kruhom življenja!« Ko nastopi duhovna kriza, je Bog edina rešitev, čeprav se nam zdi, da je nekje daleč in da nas ne sliši. Zato se mu moramo približati, da bomo lahko z njegovo pomočjo reševali konkretne vsakodnevne težave in krize.
Apostol Pavel nas v pismu Efežanom (4,30-5,2) vabi, naj bomo drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni. Želi, da izmed nas izgine vsakršna ujedljivost, besnenje, jeza, preklinjaje in vsakršna hudobija. Namesto, da tarnamo in godrnjamo, kakšni so naši sosedje, sodelavci, člani družine …, raje jih začnimo ljubiti in sprejemati kljub njihovim slabostim. Nihče ni popoln. Ne moremo spreminjati drugih, dokler tega koraka ne naredimo pri sebi. Vse to pa zmoremo, če živimo v tesni povezavi z Bogom.
Evangelij po Janezu (6,41-51) govori o tem, da so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel, da je prišel iz nebes. Kljub temu, da je čudežno pomnožil kruh, so ostali zaslepljeni in niso videli njegove veličine. Bili so nezadovoljni, ker so imeli drugačno predstavo o Bogu. Niso razumeli Jezusovih besed, s katerimi je nakazal, da vera prinaša večno življenje. Še manj so razumeli, kako bi lahko bil On – tesarjev sin - »kruh življenja«. Še več, kdor bo jedel ta kruh, bo večno živel. Tako je govoril. Kako ne bi pravoverni Judje godrnjali nad takimi čudnimi izjavami?! Tudi mi Jezusove trditve lahko razumemo le v luči vere. Če hranimo svojega duha z Božjo besedo in evharističnim kruhom, bomo duhovno živeli na veke. Jezus jamči za naše večno življenje. Če verujemo to in živimo po njegovih naukih, verjamemo, da nas bo obudil od mrtvih in sprejel v svoje večno kraljestvo, kjer nas čaka popolna sreča. Odločitev je naša. Ali bomo godrnjali in nič naredili za svojo tuzemsko in nebeško srečo ali pa bomo polni zaupanja v Božjo dobroto in pomoč pošteno živeli svoje življenje.