O dobrem semenu in ljuljki

    Drugo priliko jim je podal takole: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je na svoji njivi vsejal dobro seme. A ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, prisejal med pšenico ljuljke in odšel. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. In pristopili so h gospodarju hlapci in mu rekli: ‚Gospod, ali nisi na svoji njivi vsejal dobrega semena? Od kod je torej ljuljka?‘ Rekel jim je: ‚Sovražnik je to storil.‘ Hlapci so mu rekli: ‚Ali hočeš, naj jo gremo pobrat?‘ Rekel je: ‚Nikar, da pobiráje ljuljko ne porujete z njo morda tudi pšenice. Pustite, naj oboje raste do žetve; in ob času žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‘«

     Nato je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi!« In odgovoril jim je: »Sejavec dobrega semena je Sin človekov, njiva je svet, dobro seme so otroci kraljestva, ljuljka so otroci hudobe, sovražnik pa, ki jo je zasejal, je hudič; žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor se torej ljuljka pobira in v ognju sežiga, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je pohujšljivega, in tiste, ki delajo krivico; in vrgli jih bodo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša!

Mt 13,24-30.36-43

BODIMO ODPRTI ZA DOBRO

    Človeško zgodovino ustvarja boj med dobrim in zlim. O tem smo vedno bolj prepričani in zato mnogi izgubljajo upanje. Toda, mar je Bog, ki je svet ustvaril, spustil vajeti in ga več ne zanima, kaj se bo zgodilo z vesoljem in človeštvom? Ne. Jezus je prišel k nam kot odrešenik človeštva in vsega vesolja, zato mu ni vseeno, kam plove čolnič človeštva. Res pa je, da ima za veslače samo konkretne ljudi, nas, ki sedaj živimo v tem slovenskem prostoru, in ljudi vsega sveta. Kako veslamo? Vsak po svoje? Poslušamo krmarja, ki sedi na krmilu? Če hočemo zanesljivo priti na cilj, moramo gledati krmarja Kristusa, našega odrešenika, in se ravnati po njegovih nasvetih. Točno tako je delala tudi naša župnijska zavetnica sv. Magdalena, ki jo je Jezus poklical in jo osvobodil spon greha. Postala je njegova najzvestejša učenka, ki mu je zvesto sledila tudi na poti trpljenja, ko je skupaj z ženami bila priča Jezusovega boja in smrti na križu. Ljubezen do Jezusa ji ni dala miru niti na velikonočno jutro, ko je šla z nekaterimi ženami mazilit Jezusovo telo in tako postala prva priča vstajenja. Niti v sanjah si ni predstavljala, da bo priča najlepšega in najpomembnejšega dogodka v zgodovini človeštva – Jezusovega vstajenja. Samo živa vera podkrepljena z nesebično ljubeznijo ji je dala moči, da je Odrešeniku stala ob strani tudi v najhujših urah trpljenja, a nagrada je bila še toliko slajša, ko je zopet srečala živega Jezusa, ki ga je tako močno ljubila. Tudi slehernega izmed nas vabi na pot hoje za Kristusom, v neomajni veri in dejavni ljubezni. Jezus nas čaka. Ali smo pripravljeni odgovoriti: »Tukaj sem! Hoditi hočem za teboj, kamorkoli greš.«

    Odlomek iz knjige Modrosti (12,13.16-19) se začenja takole: »Razen tebe, Gospod, ki ljubiš življenje, ni boga, ki bi skrbel za vse in bi mu ti moral dokazovati, da ne sodiš krivično.« Kdo je večji od Boga stvarnika in kdo je bolj pravičen? Je to lahko človek, ki je danes tvoj prijatelj, jutri pa te razočara in prizadene? Kdo je gospodar nad dobrim in zlim? Mar je to človek, ki ne pozna več greha in je nehal ločevati med tem, kar je dobro in kar je slabo, kar nas rešuje in kar nas pogublja? Pravi Bog je samo eden, tisti, ki je pravičen in ne sodi krivično. Njegova oblast je v tem, da vsakomur prizanaša in svojim otrokom vliva veliko upanje. Torej je tudi za nas še vedno priložnost, da smo pred njim iskreni in se kesamo svojih grehov.

    Ni človeka, ki v določenem trenutku ne bi čutil nemoči in notranjega boja med tem, kar je dobro, in kar je slabo. Saj se trudimo, da bi delali dobro, pa nam ne uspeva. Kdo nas lahko reši iz slepe ulice? »Samo Božji Duh, ki prihaja na pomoč naši slabosti!« je pisal Pavel Rimljanom (8,26-27) in isto sedaj govori tudi nam. Božji Duh nas uči prav moliti in se Bogu zahvaljevati. On tudi posreduje pri Bogu in prosi za nas.

    Evangelij po Mateju (13,24-34) nam postreže s še eno podobo iz vsakdanjega preprostega življenja. Na naših poljih vedno skupaj rasteta pšenica in plevel. Tako je bilo nekoč, tako je danes in tako bo vedno ostalo. Dobro in slabo hodita z roko v roki in zdaj je močnejše eno, zdaj drugo. Takšno je tudi naše življenje. V nas je vsejano dobro seme, a tudi plevel, ki v nas duši odprtost za dobro. Ne želimo zla, a se le to vtihotapi v naše življenje, če nismo dovolj pozorni in budni, da bi preprečili sovražniku, da seje zlo v naše srce. Koliko zla je danes na svetu, zato moramo biti še posebej budni, da ne dopustimo, da se poseje v našem srcu. Bombardirajo nas z raznimi informacijami preko medijev, posebej še preko televizije in interneta, kjer najdemo veliko dobrega, a še več slabega, ki prelisiči naše filtre in se zaseje v našem srcu. Morda se najprej zlu upremo, a počasi ga vedno bolj toleriramo in dopustimo, da raste v nas in nas spreminja. Zato se upirajmo zlu z vsemi močmi, dokler je še čas in smo še na poti. Kajti ob žetvi, ko bomo pred njim, ki daje življenje in ga vzdržuje, bo nastopil čas ločevanja dobrih sadov od plevela. Od nas je odvisno, kaj nam bo ostalo, kajti ostalo bo samo dobro. Zlo ne sme gospodovati nad menoj, ampak ga moram imeti vsak trenutek na vajetih. Veliki sodobni mistik Thomas Merton je zapisal: »Vsak trenutek in vsak dogodek v življenju slehernega človeka na zemlji vsadi nekaj v njegovo dušo. Prav tako namreč, kakor veter prenaša na tisoče krilnatih semen, tudi vsak trenutek prinese s sabo klice duhovne življenjske sile, ki se neopazno usidrajo v duhu in volji ljudi.« Naj nam Bog pomaga, da bomo zmogli v poplavi informacij razločevati med dobrimi in slabimi, da se v naše srce ne naseli malodušje in sovraštvo, pač pa le ljubezen, dobrota in pripravljenost stopiti naproti človeku, ki nas potrebuje, in tako razodevati ljubezen, dobroto in usmiljenje našega nebeškega Očeta.