Prilika o sejavcu

    In povedal jim je mnogo v prilikah, govoreč: »Glejte, sejavec je šel sejat. In ko je sejal, je nekaj semena padlo na pot in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko pa je sonce vzšlo, je uvenelo in, ker ni imelo korenin, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje; in trnje je zraslo in ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: nekatero stoternega, nekatero šestdeseternega in nekatero trideseternega. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

    In pristopili so učenci ter mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril jim je: »Vam je dano skrivnosti nebeškega kraljestva razumeti, njim pa ni dano. Kdor namreč ima, temu se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo; in poslušajo pa ne slišijo in ne razumejo. In spolnjuje se nad njimi prerokba Izaijeva, ki pravi:
‚Z ušesi boste poslušali, pa ne razumeli,
z očmi boste gledali, pa ne videli;
zakaj temu ljudstvu je srce otopelo
in so na ušesa težko slišali
in si oči zatisnili:
da bi morda z očmi ne videli
in z ušesi ne slišali
in s srcem ne umeli ter se ne spreobrnili
in bi jih jaz ne ozdravil.‘ Srečne pa vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo; zakaj resnično, povem vam: Mnogi preroki in pravični so želeli videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali.

    Vi torej poslušajte priliko o sejavcu: Kadar kdo sliši besedo kraljestva in je ne razume, pride hudi duh in mu ugrabi, kar mu je vsejano v srce: ta je tisti, ki je vsejan ob potu. Seme na kamniti zemlji pa je tisti, ki besedo posluša in jo takoj z veseljem sprejme; nima pa v sebi korenine in je nestanoviten; ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Seme pa, ki je med trnjem, je tisti, ki besedo posluša, pa mu posvetne skrbi in zapeljivost bogastva besedo zadušijo, da ostane brez sadu. Seme na dobri zemlji pa je tisti, ki besedo posluša in umeva; ta torej obrodi in daje sad, nekateri stoternega, nekateri šestdeseternega in nekateri trideseternega.«

Mt 13,3-23

BOG DAJE RAST

    So danes boljši časi za Cerkev, kot so bili pred dva tisoč leti, ko so nastajale prve krščanske skupnosti? Cerkev res ni več tako masovno preganjana, kot je to bilo v času Nerona in njegovih naslednikov, a je ravno tako zavrnjena od mnogih. Svet je podoben veliki njivi z različno prstjo. Bog je sejalec, ki velikodušno seje seme vsepovsod: nekaj ga pade na kamnita tla, nekaj med trnje, nekaj na pot in nekaj na rodovitno zemljo. Ni toliko odvisno od sejalca, kaj se bo zgodilo, ampak od nas, kako bomo seme, ponujene dobrine in osebne darove sprejeli in dovolili, da se razrastejo v mogočno drevo, v katerem bodo lahko ptice delale gnezda. Velikokrat smo podobni semenu, ki pade na kamnita tla, ali med trnje in ne obrodi sadu. Škoda, da tako zavračamo Božjo ljubezen. Naj nam usmiljeni Bog pomaga, da bo tudi naše življenje podobno velikodušnemu razdeljevanju dobrin v korist naših bližnjih, še posebej tistih, ki so v kakršni koli stiski. Tako bo seme padlo na plodna tla.

    Bog ne dela razlik in ne ločuje ljudi. Prerok Izaija (55,10-11) nam da vedeti, da dež, sneg in sonce pošilja vsem ljudem brez razlike. In njegova velikodušnost je navadno nagrajena, ker se nič ne vrača k njemu, ne da bi obrodilo sadove. Smo tudi mi tako širokosrčni? Čas bi bil, da kot kristjani stopimo skupaj in skupaj pričujemo, da je Božja ljubezen neomejena, enaka za vsakega človeka, da vse veruje, vse upa, vse prenese. Bog je namreč vztrajen v svoji ljubezni. Kar on hoče, se vedno zgodi. Mi bi radi videli uspehe Božjega delovanja takoj, toda Bogu se nikamor ne mudi. On že ve, kdaj je pravi trenutek, da njegova beseda zadene človeka in ga spremeni.

    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (8,18-23) spodbuja takole: »Bratje in sestre, mislim, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.« Včasih pridejo dnevi polni bolečine, stiske in trpljenja, toda kaj je to v primerjavi z večno radostjo. Naše zemeljsko življenje je samo en del življenja, ki je povezano z razpadljivostjo, toda vsi hrepenimo po časih, ko bomo Boga gledali iz oči v oči, ko bo naše telo odrešeno. Čas, ki ga živimo, je namreč prehoden, zato ne smemo izgubiti upanja. Pride pa čas, ko bo vse dovršeno: takrat se bo naše življenje prikazalo v drugačni luči. Zato se potrudimo, da bomo ta dan dočakali pripravljeni.

    V evangeliju po Mateju (13,1-23) Jezus pove priliko o sejalcu. Prilika o sejalcu je lepa prispodoba človeštva: eni so odprti za Boga, drugi so v začetku navdušeni, a nimajo volje, nekatere potegne slaba družba, da pozabijo na Boga in tako veliko Božjega semena propade. Škoda, da se ne potrudimo dovolj, da bi videli, kaj nam bo prineslo pravo veselje in večno srečo. Prilika nam tudi sprašuje vest: kakšna tla smo za Božje darove, ki jih vsak dan prejemamo? Prav je, da imamo slabo vest, kajti to je prvi korak k odrešenju. Analizi mora vedno slediti pogumno podiranje in pospravljanje vsega, kar sodi na smetišče, a ne v človekovo srce. Samo tisto, kar je prežeto z ljubeznijo, ostane kot lep spomin in nam daje moč, s katero premagujemo vsakodnevne omejitve. Na vsakem izmed nas je, da obrodi sad. Kako velik bo ta sad, je odvisno od nas, predvsem od odprtosti našega srca za Božjo milost, oziroma kakšen je naš odnos z Bogom in z ljudmi okoli nas. Pomembno je, da odnose gradimo in jih izročamo v Božje roke. Čim bolj se zanesemo na Boga, tem bolj bo plodno naše srce za seme in darove, ki jih Bog trosi v življenja ljudi. Veliki krščanski mistik Thomas Merton je zapisal: »Sreče nikoli ne more biti v prisili. Za ljubezen ni dovolj, da se razdaja: razdajati se mora svobodno. To se pravi, biti mora podarjena, ne le vzeta.« Naj nam Bog pomaga, da ne bomo le iskalci ljubezni, ampak bomo vse, kar smo in kar imamo, velikodušno delili s tistimi, ki nas potrebujejo. Tako bomo rodovitna zemlja za Božje darove in bomo obrodili bogate sadove.