Jezus je kruh življenja 

 
Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi,kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« 
Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« 
Jn 6,24-35

DELAJMO ZA JED KI NE MINE

Ko je Jezus čudežno pomnožil kruh in nasitil množice, so ga začeli iskati. Jezus jih je okaral: »Ne iščete me, ker ste videli znamenja!« Ljudstvo ga je iskalo zgolj zato, ker jih je nasitil. Tudi v stari zavezi je Bog nasitil Izraelce na poti skozi puščavo v obljubljeno deželo. Hranil jih je z mano. To je bilo znamenje ljubezni. Kruh, ki je potešil lakoto, je hkrati potešil duše Izraelcev zaradi vere v Božjo previdnost in njegovo dobroto. Mana jih je zbliževala z Bogom, ker so se tega zavedali, saj jim je bila znamenje Božje bližine. Izraelci v Jezusovem času so videli čudeže kot velika dela, niso pa v njih videli znamenja, da je nastopilo Božje kraljestvo. Zaradi pozunanjene vernosti niso prepoznali znamenj prihoda Mesija. Če ne iščemo Boga z vero in se ne trudimo verovati v moč Duha, ne moremo videti znamenj, ki nam jih Bog daje v našem življenju. Zavedajmo se, da smo življenje dobili od Boga, da imamo v tem življenju nam lastno poslanstvo, da na svoj način pričujemo z dobrim krščanskim življenjem. Bog nas osvobaja in dela naše življenje smiselno. Daje nam kruh za večno življenje, kruh ki nas naredi drugačne, preoblikovane, da se trudimo za pravičnost in svetost.
V 2. Mojzesovi knjigi (16,2-4.12-15) beremo, kako so Judje godrnjali nad Mojzesom, ker niso imeli razkošne hrane, kot je to bilo v Egiptu. Čeprav so videli čudeže, ki so se zgodili po Mojzesovem posredovanju, niso dojeli teh znamenj in jih je zanimalo le, kaj bodo jedli in pili. Svoboda vedno nekaj stane, zato se je treba odločiti: ali za hojo pod Božjim vodstvom ali za zavrnitev Božje ponudbe. Svet je človeku tako mamljiv, da je pripravljen odpovedati se svobodi, da bi imel dobrin in telesnih užitkov v izobilju. Tudi danes je podobno: svet je postal mamon, ki se mu mnogi ne morejo odpovedati.
Apostol Pavel v pismu Efežanom (4,17.20-24) roti tamkajšnjo skupnost, naj ne živijo kakor pogani, ki se zanašajo samo nase in se prepuščajo telesnim nasladam. Treba je odložiti starega človeka, se okleniti Kristusovega nauka in postati novi človek. To pomeni, da moramo najprej začeti drugače misliti: ne gledati, kako bomo izboljšali svoj položaj, ampak kako bomo druge obogatili.
V evangeliju po Janezu (6,24-35) Jezus naroča svojim poslušalcem: »Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje.« Ne smemo skrbeti le za svoje telo, ampak tudi za duha. Kdor se tega ne zaveda, bo kmalu postal duhovno suh. Jezus želi, da vidimo Božja dela, in nam hkrati razloži, da je Božje delo v tem, da verujemo v tistega, ki ga je Bog poslal. Sami nismo sposobni narediti popolnih del, zato potrebujemo vero v tistega, ki nas odrešuje in osvobaja. Čudeži so vidno razodevanje Božje ljubezni. Človek hrepeni po kruhu, vendar resnični kruh, ki nas nasiti za večno življenje, je edino Jezus. Če verujemo vanj, ne bomo nikoli duhovno žejni in lačni. Gospod nam daje kruh življenja v izobilju. Ali znamo brati znamenja njegove ljubezni? Dokler nas bo zanimal samo »kruh«, ki nasiti naše telo, bomo še naprej duhovno lačni in žejni. V kolikor se nismo pripravljeni odpovedati užitkom in nasladam, ki nas odvračajo od Boga, ne bomo nikoli svobodni.
Zato prosimo za Božjo milost, da bi zmogli sleči starega človeka in se odpreti delovanju Svetega Duha, da bomo tako zmožni delati za jed ki ne mine, ampak ostane za večno življenje.