Jezus slavi Očeta
V tistem času je Jezus spregovoril: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč. Moj Oče mi je izročil vse, in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Mt 11,25-30
MOLITEV NAS POVEZUJE Z BOGOM
Kakšno je naše zaupanje v Boga? Jezus je bil stalno v stiku s svojim Očetom in ni naredil nobene pomembnejše odločitve, ne da bi se o tem pogovarjal z njim, ki ga je poslal na zemljo. Zaupanje Bogu je začetek odrešenja, kajti narediti moramo ta korak, da se lahko Bog vključi in postane naš odrešenik, brat in prijatelj. Zato je za vsako krščansko skupnost še posebej potrebna vzgoja za molitev. Molitev je namreč povezana s številnimi blagoslovi, ki smo jih deležni. Svetnica Terezija Avilska je zapisala: »Nikoli se ne naveličajmo zahvaljevati se največjemu Kralju in Gospodu, ki nam je pripravil kraljestvo, ki je večno. Kaj so naše majhne bolečine, ki bodo jutri prenehale, proti tisoč radostim, ki nas čakajo na koncu poti.« Zato se je vredno potruditi in vzpostaviti resničen in pristen stik z Gospodom v zaupni in vztrajni molitvi, saj si tako odpiramo vrata v nebesa. Molivci so dar svetu, saj ga s svojim zaupnim odnosom do Boga spreminjajo in posvečujejo. Naj nam ne bo težko stopiti na pot molitve: slavljenja, zahvale in prošnje k našemu nebeškemu Očetu, po vzoru našega odrešenika in brata Jezusa.
Kako si prestavljamo Kristusa kot kralja? Morda kot mogočnega, z brezhibno postavo, odetega v draga oblačila. Takšni so svetni vladarji, on pa je želel biti vladar, ki je služabnik in vsem streže. Že starozavezni prerok Zaharija (9,9-10) ga opredeljuje kot krotkega, ki jezdi na osliču. Naš Bog ni diktator, ampak služabnik, ki je blizu odrinjenim, zapuščenim in ubogim. Kdor hoče biti njegov prijatelj, ga mora posnemati v njegovi krotkosti in ponižnosti.
Kakšno je naše življenje? Eni vidijo le materialno blagostanje, drugim več pomeni duhovna stvarnost. Človek ni samo telo, ima tudi dušo. Žal nekateri dajejo prednost le telesu in ga malikujejo, pozabljajo pa na dušo, ki je lačna pozornosti in življenja v skladu z moralnimi normami. Apostol Pavel je Rimljanom (8,9.11-13) pisal, naj ne živijo po mesu, ampak po duhu. To smo sposobni, če imamo Kristusovega duha. Samo duhovni človek je gospodar svojega telesa. Treba je »umreti mesu«, da bomo lažje dajali prednost svoji duhovni rasti.
Zakaj je Jezus slavil in poveličeval svojega Očeta? Na to nam odgovor evangelij po Mateju (11,25-30). Jezus se veseli v svojem Očetu, da je velike skrivnosti življenja prikril modrim in razumnim ter jih razodel malim. Ubogi, osamljeni in odrinjeni, ki iščejo pri Bogu zadnjo rešitev, občutijo, kako je lahko križ prijeten in breme lahko, ko se zavedamo, da ga ne nosimo sami, ampak je na drugi strani križa vedno Bog. Jezus nas vabi k sebi, da bi lažje sprejeli svoje omejitve. On nam je s svojim življenjem pokazal, da mu nobena stiska ni tuja, kajti njegovo srce je mehko in krotko. Vabi nas, naj pridemo k njemu, položimo predenj vse svoje skrbi, svoje bolečine, svojo nemoč ter vse, kar nosimo v svojem srcu, predamo njegovi ljubeči skrbi. Želi nam zmanjšati naše breme, nam pomagati nositi težo življenja. To je mogoče le, če smo sposobni ljubiti z njegovo ljubeznijo ter v vsej ponižnosti in preprostosti navezati odnos z Bogom in sočlovekom. Ljudje okoli nas, naši bratje in sestre v Kristusu, so orodje v njegovih rokah, ko pomagajo človeku v stiski. Ali sem dovolj ponižen in preprost, da me more Bog uporabiti za svoje orodje? Odgovor na to lahko dobim le v globinah svojega srca, ko sem dovolil Bogu, da je vanj posijala njegova milost. Martin Luther King, borec za pravice črncev, je zapisal: »Naj se zgodi karkoli. Bog je mogočen! Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča moč. To je Bog. Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spremeni včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in slednjič v žareči jutrišnji dan večnosti.« Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s ponižnim in preprostim srcem pripravljeni spreti milost, ki nam jo želi podariti. Naj naša molitev, iskren pogovor z Bogom, spreminja svet in vanj prinaša svetlobo Božje ljubezni.