Jezus obljubi Petru najvišjo oblast
    Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Mt 16,13-19

STEBRA VERE

    Današnji slovesni praznik je posvečen apostoloma Petru in Pavlu. Petra imenujemo »prvak apostolov«, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi, Pavlu pa pravimo »apostol narodov«, ker je bil po posebni Božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. Vsak na svoj način sta bila glavna stebra prve Cerkve. Prvi je bil Jezusov učenec, drugi pa je iz preganjalca kristjanov postal največji misijonar in goreč oznanjevalec Jezusovega evangelija. Obema pa je skupno, da sta zadnje obdobje preživela v Rimu in oba zaradi evangelija pretrpela mučeništvo. Oba sta danes postavljena za zgled novim oznanjevalcem – škofje na ta praznik posvečujejo nove duhovnike – in vsem nam, da bi bili zares povsod, kjer smo, pravi Kristusovi pričevalci, ne le v besedah, ampak predvsem v dejanjih.

    Pregovor pravi, da človek obrača, Bog pa obrne. Iz Apostolskih del (12,1-11) je razvidno, da je bila prva Cerkev v veliko spotiko vsem oblastnikom, na vse načine so si prizadevali, da bi jo uničili, a jim ni uspelo. Prvim kristjanom ni bilo treba razlagati dogodkov velikonočnega tridnevja. Mnogi so bili zraven in so verovali v Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Jezus Kristus je bil za njih začetek in konec vsega, zato jih nobena oblast ni mogla zlomiti. Ker je bila vera živa in neomajna, so se dogajali tudi čudeži, ki so še dodatno krepili vero. Ko so hoteli umoriti Petra, kot poroča odlomek iz Apostolskih del, ga Gospodov angel reši iz ječe. Peter se ni takoj zavedal veličine dogodka. Šele ko je bil izven zapora, se je zavedel, da ga je rešila mogočna Gospodova roka. Kako pa je z našo gorečnostjo? Nas je Jezus prepričal, ali pa se obotavljamo, na katero stran bi se postavili? Šele, ko se postavimo na pravo stran, je lahko z nami Gospodov angel, ki nas bo vodil.

    Apostol Pavel nam v 2. pismu Timoteju (4,6-8,17-18) pravi: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal tisti dan Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev.« Kaj pričakuje Bog od kristjanov tretjega tisočletja? Jasnost v mislih in besedah, doslednost v dejanjih in neomajno upanje v izpolnitev Božjih načrtov. Samo tisti, ki so goreči in dosledni do konca, lahko upajo, da bodo prejeli venec pravičnosti. Naj nas Jezus vodi po pravi poti, da bomo tudi mi dosegli večno veselje pri njem.

    V evangeliju po Mateju (16,13-19) Jezus postavi svojim učencem pomembno vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Pojavljajo se razni odgovori, vsakdo pa v njem vidi, da je poseben človek, morda celo kdo izmed prerokov. Nato jim postavi bistveno vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To je nekoliko težje vprašanje, vendar Peter takoj izpove svojo vero: »Ti si Mesija, Sin živega Boga!« Podobno Jezus sprašuje nas: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Odgovor na to vprašanje zagotovo ni lahek. Lažje je govoriti o mnenjih ljudi, kot pa se osebno opredeliti zanj. Pa vendar samo osebna odločitev zanj lahko poživi našo vero in okrepi ljubezen do Gospoda. Se zavedam, da Jezus živi tudi danes in da tudi danes deluje v svetu in nas nagovarja? To zmorem samo, če tako kot Peter priznam njegovo božanskost. Brez moje privolitve ni dejanj, niti dialoga, zato se zdi, kot da Bog ne obstaja. Če pa se mu odprem in ga priznam za svojega odrešenika ter mu dopustim, da deluje v mojem srcu, se v skladu z njegovo voljo spreminja tudi moje življenje. Papež sv. Janez XXIII. je zapisal: »Kristus je šel na kalvarijo: tam je umrl, vendar je tudi vstal od mrtvih. Pod tem vidikom kristjan spremlja, kar se mu v življenju dogaja: bolečina in smrt, nesreče in nezgode lahko padejo na njegova ramena, ne morejo pa zlomiti njegovega duha.«  Pustimo se voditi Božjemu Duhu, kajti le tako smo na pravi poti, ki nas pelje h končnemu cilju.