Neustrašeno in odkrito govorite
Ne bojte se jih torej! Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanjajte na strehah! Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti. Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In ne eden izmed njih ne pade na tla brez (volje) vašega Očeta. Vam pa so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več ko mnogo vrabcev ste vredni vi. Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.
Mt 10,26-33
NE BOJMO SE
Človek se zanaša na ljudi in zato ostaja velikokrat razočaran. Človek je nezanesljiv, ker pogosto išče le svoje koristi in mu za bližnjega največkrat ni mar. Kako bi si sicer lahko razložili takšne razlike med peščico bogatašev in veliko večino ljudi, ki nimajo niti za preživetje! Naša moč in opora pa je naš Bog, ki je hotel biti solidaren z vsakim človekom, ki je sprejemal grešnike in zavržene ter jim podarjal mir srca. Večje sreče nam ne more zagotoviti nihče drug. Argentinski pisatelj J. L. Borges je svoj poklic opredelil takole: »Križajo me in jaz moram biti kri in žeblji. V roke so mi dali kelih in jaz naj bi bil grenka, opojna pijača. Varajo me in jaz naj bi bil njihova laž. Vseeno pa moram pohvaliti vsak dan in se vedno zahvaljevati, kajti vse, kar biva, je moja hrana in moja tolažba.« Tako bi lahko opisali apostole in vse kristjane: za druge moramo postati vse in se popolnoma razdati. Samo tako bo krščanstvo pridobilo nazaj tisto moč, ki jo je imelo pri Kristusovem odhodu s tega sveta.
Med ljudmi je veliko tekmovalnosti, nevoščljivosti in škodoželjnosti. Marsikdo ne prenese, da bi bil njegov sosed v kakšni prednosti. Tako je bilo v času preroka Jeremija in nič drugače ni danes. Prerok Jeremija (20,10-13) je na svoji koži doživel, kako je pričevanje povezano s preganjanji, zavračanjem in trpljenjem. Kljub temu je vedel, da mora vztrajati do konca, sicer se ne bo mogla razodeti Božja modrost: sami nismo nič, z Bogom pa smo sposobni prestavljati gore. Zato se moramo, tako kakor prerok, zanašati le na Boga, na njegovo usmiljenje in ljubezen. Bodimo veseli, Bogu predani kristjani, slavimo ga in se mu nenehno zahvaljujmo, da nam daje vse, kar smo in kar imamo; vse je dar njegove ljubezni.
Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (5,12-15) spomni, da smo po Adamovem grehu vsi podvrženi grehu in smrti, ki ji nihče ne more uiti. Moral je priti Bog kot naš odrešenik, da je presekal to človekovo usodno določenost in prenovil človeka v krstni kopeli. Odslej nismo več sužnji greha, ker nas je Božja milost dvignila in prenovila v Božje otroke. Zato smemo Boga klicati za Očeta, ki nas sprejema, nam odpušča in odpira resnično prihodnost, ki se ne konča, ampak se nadaljuje v večnosti. Ne zanašajmo se le na svoja dela, ampak bolj na vero v Jezusa Kristusa. Po njem smo prejeli milost, ki nas osvobaja.
Koga bi se morali bati in pred kom bi morali trepetati? Pred človekom, ki bi lahko uničil naše telo? V evangeliju po Mateju (10,26-33) nam Jezus polaga na srce, naj se ne bojimo tistih, ki lahko umorijo telo, duše pa ne morejo pogubiti. Bati se moramo tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel. Telesna smrt ni nič v primerjavi z duhovno smrtjo. Zato se oklepajmo evangelija, ki je Resnica, in hodimo za njim, ki je naš Bog in odrešenik. On daje naši duši mir, ki ga svet ne more dati. Zato se zanašajmo na Jezusa in pričujmo zanj z doslednim in odgovornim življenjem. Evangelij nam kaže smer, ki nas varno vodi na poti k Očetu. Če se bomo trudili, da se držimo Jezusovega nauka, zagotovo ne bomo zgrešili poti. Sodobni svet nam na različne načine želi zamegliti pogled, da bi izgubili cilj in se potopili v miselnost, ki ne priznava Boga kot tistega, ki daje moč in skrbi za nas. Zato bodimo previdni, da ne zapademo toku javnega mnenja, ki na splošno zavrača Boga. Veliki mistik Thomas Merton je zapisal: »Največja slaba stran je, da smo vse preveč nagnjeni k temu, da pritrjujemo napačni rešitvi življenjskih vprašanj s strani drugih. Neka naravna lenoba nas nagiblje k temu, da sprejmemo najlažje rešitve – tiste, ki so pogosto med našimi prijatelji. Zaradi tega optimistični pogled na življenje ni nujno nekaj krepostnega.« Naj nam Bog pomaga, da si bomo postavljali prava vprašanja in vedno iskali Božjo voljo.