Jezus se prikaže apostolom
    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jn 20,19-23

V MOČI SVETEGA DUHA

    Prve binkošti in danes! Je mogoča kakšna primerjava? Pred dva tisoč leti so apostoli bili vsi iz sebe ob prihodu Svetega Duha. Vse, kar je bilo staro, strah, različni pomisleki, kaj bodo rekli prijatelji,

vse to so pustili za seboj in pogumno začeli oznanjati novo vero. Ob sodobnih binkoštih, ob birmi, pa mnogi poberejo šila in kopita ter odidejo v svet navidezne resničnosti, ki jih bo posrkal vase, da od krščanstva ne bo ostalo nič. Kaj so binkošti za nas? Praznik globoke povezanosti med Bogom in človekom, kar je prerok Jeremija opredelil kot novo zavezo, ko se Bog povezuje s človekom v globini človekovega srca. Ko smo najbližje samemu sebi, smo tudi najbližje Bogu. Biti blizu sebi, drugim in Bogu je sicer naporno delo, vendar edino pravo delo, ki nam odpira neizčrpne zaklade Božje ljubezni. Bog nas je najprej ljubil, zato smo mi sposobni sprejemati samega sebe in ljubiti Boga ter druge ljudi, tudi sovražnike.

   Berilo iz Apostolskih del (2,1-11) nam prikaže veličino dogodka, ki se je zgodil na binkoštni praznik. Apostoli so pričakovali prve binkošti v molitvi. Ko so bili eno med seboj in z Bogom, so bili napolnjeni s Svetim Duhom, ki jim je dajal moč, da so govorili v različnih jezikih, da so jih vsi razumeli. Takšna je Božja ljubezen: Bog ne dela razlike in njegova ljubezen ne pozna meja. Prihod Svetega Duha je treba pričakovati v notranji zbranosti, v molitvi in pripravljenosti narediti vse, kar Bog želi. Binkošti so vedno povezane s poslanstvom: Bog pošilja svojega Duha tistim, ki bodo priče Božjega kraljestva v svetu. Priča ne odhaja v svet v svojem imenu, ampak v imenu tistega, ki jo je poslal. Pustimo se voditi Jezusu Kristusu, da se bomo tudi mi izogibali vsemu, kar prinaša razdeljenost, razdor in nemir v človeška srca.

    Apostol Pavel je pisal v 1. pismu Korinčanom (12,3-7.12-13) naj se ne bojijo različnosti darov, kajti Bog je tisti, ki vse združuje med seboj. Svetega Duha smo prejeli že s krstom, pri birmi gre bolj za osebno sprejetje vseh odgovornosti, ki so s tem povezane. Ker imamo različne talente in duhovne darove, ne moremo govoriti o nekem splošnem poslanstvu, ki ga prejmemo z birmo. Vsak prihod Svetega Duha je oseben in poslanstvo točno določeno za vsakega posameznika. Hvala Bogu, da na zemlji nismo vsi enaki, z enakimi potrebami. To bi bil velik dolgčas. Pomembna pa je vera v Boga, ki je eden in edini, kajti vsi smo udje enega in istega telesa. Zato bodimo veseli, da nas ima Bog tako rad in nam zaupa, kljub našim nezvestobam.

    V evangeliju po Janezu (20,19-23) vstali Jezus pozdravi tiste, ki se jim bo prikazoval in jih pripravljal na poslanstvo, z besedami »Mir vam bodi!« Vsakdo, ki je poslan, prejme najprej notranji mir in moč, da bo sposoben iti v svet in biti priča Božje ljubezni. Preden je Jezus odšel k Očetu, je svojim učencem izročil poslanstvo: »Prejmite Svetega Duha, katerim grehe odpustite so jim odpuščeni.« To poslanstvo se širi iz roda v rod. Tudi dandanes nas duhovnik pričakuje v spovednici, da bi nam v Jezusovem imenu dal odvezo in nam s tem odprl novo prihodnost. Blagor tistim, ki cenijo ta zakrament. Vendar pa na pot nismo poslani kot nebogljeni šolarčki, ampak kot močni, ker je Bog z nami vse dni do konca sveta. Sveti Duh, ki smo ga prejeli, nas vodi, umerja in nam daje moč, če smo pripravljeni v globinah svojega srca sodelovati z njim in se odpreti za Božjo milost. Le tako zmoremo kot kristjani oznanjati Božje veličine vsem ljudem in skrbeti za uboge, v katerih je Kristus na poseben način navzoč. Papež sv. Janez XXIII. je v svojem dnevniku zapisal: »Človek ni nikoli tako velik, kot takrat, ko je na kolenih. Ni znanje resnični vrhunec veličine in slave, temveč spoznanje nas samih, našega niča pred Bogom in zavest, da potrebujemo Boga, brez katerega smo vedno zelo majhni, tudi če dosežemo višino velikanov.« Naj nam Bog pomaga, da bomo znali in zmogli v moči Svetega Duha presojati znamenja časa in vselej ravnati v skladu z Božjo voljo in tako spolniti svoje krščansko poslanstvo, ne glede na ugodnost ali neugodnost razmer v družbi.