Jezus je pot k Očetu

    Vaše srce naj se ne vznemirja. V Boga verujete, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam pripravim prostor. In če odidem in vam pripravim prostor, bom zopet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste in za pot veste.« Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus mu reče: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste poznali tudi mojega Očeta. Zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu reče: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu odgovori: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: ‚Pokaži nam Očeta‘? Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim jaz, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in da je Oče v meni. Če pa ne, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih izvršujem jaz, tudi sam izvrševal; in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu.

Jn 14,1-12

BIVALIŠČE V OČETOVI HIŠI

    Cerkev je skupnost verujočih, v kateri vsakdo najde svoj prostor. Drugi vatikanski cerkveni zbor ni pozabil na laike in na vse ljudi dobre volje, ki čutijo, da so poslani za pričevanje tja, kjer živijo. Že prva apostolska skupnost je ugotovila, da apostoli ne zmorejo opravljati vseh del sami. Zato je za dobrodelno dejavnost izbrala zgledne može, ki so bili na dobrem glasu in jim zaupala nalogo služenja vsem, ki so bili v takšnih ali drugačnih potrebah. Tako so se apostoli lahko popolnoma posvetili oznanjevanju in obhajanju evharistije. Danes ni nič drugače: Cerkev nas potrebuje, potrebuje vsakega izmed nas, da povsod oznanjamo Jezusa in ljudem prinašamo upanje. Krščanstvo ni le lepa teorija in logičen filozofski nauk, ampak verska praksa, ko Jezusov nauk tudi dejansko uresničujemo v svojem vsakdanjem življenju. Samo tako nas morejo ljudje prepoznati in slediti našemu zgledu. Kaj je torej razpoznavni znak kristjana? To so dela storjena iz ljubezni do bližnjega. Zato ne bodimo slepi za stisko bližnjega, ampak po zgledu našega Učenika pomagajmo vsakomur, ki nas potrebuje. Jezus je vedno z nami, čeprav je odšel k Očetu, da nam pripravi prostor. Oče nas pričakuje, vendar želi, da tu na zemlji opravimo svojo nalogo: da ljubimo bližnjega, smo usmiljeni do njega. Papež Frančišek nas s svojim zgledom vabi k temu.

    Po Jezusovem vstajenju in binkoštih se je začelo krščanstvo zelo hitro širiti, kot poročajo Apostolska dela (6,1-7). Tisti, ki so hodili z Jezusom, so bili neustrašeni v svojem oznanjevanju in kmalu jim niso sledili le verniki iz judovstva, ampak tudi pogani. Privlačila jih je velika iskrenost in gostoljubnost kristjanov, ki so bili pripravljeni vsakomur priskočiti na pomoč. Apostoli kmalu niso bili kos vsemu delu, zato so za karitativno dejavnost postavili stalne diakone. S tem so lahko uresničevali oba pomembna vidika krščanskega življenja: oznanjevanje in skrb za uboge. Ljubezen je vedno konkretna, zato ne moremo gledati ob sebi reveža, ki se bori za preživetje, ne da bi mu pomagali.

    Apostol Peter je v svojem 1. pismu (2,4-9) svojim poslušalcem govoril, da se morajo približati Gospodu, ki je dragocen živi kamen, na katerem stavba skladno raste v svet tempelj. Tudi mi smo taki živi kamni, ki smo vgrajeni v duhovno stavbo in se trudimo, da bi bili člen, ki ni slaboten, ampak dovolj močan, da zdrži pritiske visoke stavbe. Cerkev je zares velika stavba, ki potrebuje velikodušne delavce, ki ne gledajo na žrtve, ampak se velikodušno dajejo za druge. Kakršni že smo, smo dragoceni kamni, saj nas je Bog izbral, da oznanjamo veličastna dela njega, ki nas je poklical iz teme k luči, ki nikoli ne ugasne.

    »Vaše srce naj se ne vznemirja!« nam v današnjem evangeliju po Janezu (14,1-12) govori Jezus. Lahko smo mirni, ker je Jezus že v nebesih, kjer je pripravljen prostor tudi za nas. Ali se je sploh mogoče v tem svetu naglice, stiske in nevarnosti zanesti na človeka? To smo sicer že velikokrat poskusili, a smo ostali razočarani. Samo Jezus je zvest do konca, tudi takrat, ko mi nismo in se opiramo na človeško moč. Jezus nas želi pripeljati v hišo nebeškega Očeta, saj nam je tam že pripravil prostor. Nas na žalost bolj mika tuzemsko življenje, ki ga vidimo in otipamo, vendar Jezusova ljubezen in usmiljenje presegata vse to. Podobni smo Tomažu, ki nikakor ne razume in ne more spoznati skrivnosti, zato sprašuje za pot. Jezus odgovarja, da je on pot, resnica in življenje in nihče ne more mimo njega priti k Očetu, kajti Oče in Sin sta eno. Podobni smo Filipu, ki prav tako ne razume, da sta Oče in Sin eno. Potrebujemo razsvetljenje Svetega Duha, da bi mogli spoznati skrivnost Božje ljubezni in skrivnost življenja v večnosti. Zato iščimo Jezusa in ga prosimo, da nam pomaga s svojo milostjo, kajti tako bomo odprti za Božje življenje v nas in sočloveku ter pomagali bratom in sestram na poti v Očetovo hišo.