Jezus se prikaže učencema na poti v Emavs

    In glej, dva izmed njih pa sta prav tisti dan šla v kraj, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Med seboj sta govorila o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je približal sam Jezus in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata po poti med seboj?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kelopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, v dejanju in besedi mogočen pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko njegovega telesa niso našle, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, ki pravijo, da živi. In nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli tako, kakor so žene rekle, njega samega pa niso videli.« On jima je rekel: »O nespametna in po srcu kesna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih. Približali so se kraju, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje.

In silila sta ga, govoreč: »Z nama ostani, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In oči so se jima odprle in sta ga spoznala: on pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce v nama goreče, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« In še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi; in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.

Lk 24,13-35

  POVABLJENI SMO K PRIČEVANJU

    Krst, evharistija in Božja beseda so tri oblike Jezusove navzočnosti v Cerkvi in v življenju slehernega kristjana. Na teh treh zakramentih odrešenja temelji tudi kateheza, bogoslužje in naše vsakdanje življenje. Bog nam prihaja blizu z različnimi oblikami svoje navzočnosti, mi pa moramo narediti svoj korak: treba je zahrepeneti po Jezusu in ga sprejeti za svojega odrešenika. Kdo pa prepozna Jezusa v vsakdanjem življenju? Zelo redki posamezniki, ki so stalno v dialogu s svojim stvarnikom. Mi navadni smrtniki smo pogosto daleč od Boga, ne le pod korom, ampak veliko dlje. Bojimo se Boga, ker bi morda radi nekaj pred njim skrili. Ne čutimo se dovolj pripravljene, da bi z njim globlje sodelovali. Nimamo dovolj moči, da bi se odtegnili vsakdanjemu življenju in vzeli v roke Božjo besedo in poskusili odkriti Božjo voljo. Če bomo s tem namenom prebirali sveto pismo, ne bo trajalo dolgo, da bomo spet odkrili Boga, ki nas čaka v tabernaklju in si želi, da bi lahko prišel v naše srce.

    Apostolska dela (2,14.22-28) nam pripoveduje, kako Peter poln poguma, ki ga je prejel od Svetega Duha, na ves glas reče zbrani množici: »Vi ste umorili Jezusa!« Najprej je treba slišati resnico, da lahko spremenimo svoje življenje. Samo resnica nas bo osvobodila. Naslednji korak pa je, da zahrepenimo po Bogu. Kdor ga išče, temu se bo Bog dal spoznati. In ko se Bogu približamo, ga je treba vzljubiti, da lahko pride tudi nad nas njegov blagoslov. Kakor Jezus ni mogel ostati v podzemlju, tako se tudi naše življenje ne konča z zemeljsko smrtjo, ampak smo vsi poklicani k večnemu življenju in Kristus je za vse nas garancija: Poslal nam je Svetega Duha, ki nas na tej poti vodi.

   Kdo nas bo odkupil in nam odprl vrata v večnost? Odgovor na to vprašanje najdemo v 1. Petrovem pismu (1,17-21). Ne zlato, ne srebro, niti dobra dela ne. Odkupila nas je Jezusova odrešujoča kri. Zaradi nas se je ponižal in se ni obotavljal za nas darovati svoje življenje. Zato obudimo svojo vero in se z velikim zaupanjem ozirajmo vanj, da bomo deležni njegovega miru.

    Evangelist Luka (24,13-35) nam opiše dogodek, ki se je zgodil na veliko noč na poti v Emavs. Učenca sta bila zaslepljena: gledala sta le to, kar so bile sposobne videti njune telesne oči. Jezus jima je zato odpiral oči, da sta razumela Staro zavezo in pomen vere v življenju kristjana. Naši čuti nas pogosto oddaljujejo od resničnosti, zato ne hodimo  na poti h Gospodu v gledanju, ampak z vero in ljubeznijo. Kako sta učenca spoznala Jezusa? Po lomljenju kruha. Mi vsako nedeljo lomimo z Jezusom kruh, pa ga ne spoznamo, ampak smo pogosto hladni ob njem. Kaj se mora zgoditi, da bo Jezus postal kralj našega srca? Le nekaj več ponižnosti je potrebno in čim manj oholosti. Bog se namreč pred vzvišenimi umika in se pred njimi skriva. Najprej moramo imeti željo, da Jezusa spoznamo. Kako pa naj spoznamo Jezusa, če ne v Svetem pismu. Ko beremo Sveto pismo, se zgodi podobno, kot se je zgodilo učencema na poti v Emavs. Goreče sta poslušala, a nista doumela, zakaj se je moglo vse to zgoditi z Jezusom. Nista še doumela, da njun Učitelj živi, da ju spremlja na poti, da ju znova uči in razlaga Pisma. Ko je bilo njuno srce pripravljeno, se jima tudi razodene in sicer na isti način, kot pred odhodom na Kalvarijo. Sedaj ob lomljenju kruha doumeta, da Kalvarija ni bil konec, ampak je šele pravi začetek. Ko jima Jezus izgine izpred oči, začneta z oznanjevanjem. Takoj odideta nazaj v Jeruzalem, kjer povesta bratom, da Gospod živi. Tu se začne oznanjevanje. Tudi mi ga moremo spoznati po lomljenju kruha, a smo takoj povabljeni, da izkušnjo srečanja z njim podelimo z ljudmi, s katerimi živimo. Oznanjevanje se nikoli ne konča, ampak se nadaljuje in širi vse do konca sveta. Pomembno je, da vanj vložimo svojo ljubezen, kajti edino tako bo naše pričevanje pristno. Naj nam vstali Gospod pomaga, da ga bomo spoznali in z ljubeznijo ponesli v vsakdanje življenje.